kristjani (krščani), krščanski verniki. Rimske državne oblasti so sprejele vrsto ukrepov, da bi krščanstvo zatrli in preprečili njegovo širjenje. V skladu z rimskim razumevanjem države kot božanstva so kristjanom očitali brezboštvo, ker niso sprejemali čaščenja rimskih bogov (malikov). Prvo obdobje preganjanj je trajalo od Nerona do Komoda (64–192). Neron je kristjanom naprtil odgovornost za požig Rima in jih dal množično pomoriti na vatikanskem griču, obenem pa religijo zakonsko prepovedal (non licet esse christianos, ‘biti kristjan ni dovoljeno’). Pod Vespazijanom in Titom je Cerkev uživala mir (69–81), preganjanja pa so se ponovno razmahnila pod Domicijanom (81–96), ki je proti kristjanom ponovno uvedel Neronovo zakonodajo. Trajan zakonodaje glede kristjanov ni preklical, temveč le omilil postopanje z njimi, kljub temu pa je bilo v obdobju od Trajana do Marka Avrelija veliko več žrtev kot med najhujšimi preganjanji pod Neronom in Domicijanom. Usmrtitve so v skladu z državnimi zakoni spadale k poteku javnega življenja, tako da je na tisoče kristjanov padlo skupaj z gladiatorji v arenah. Položaj kristjanov se je nekoliko izboljšal pod Komodom. S Septimijem Severom se je začelo drugo obdobje preganjanj (193–249), ki je hkrati povzročilo številčno porast kristjanov. Z odlokom, ki je prepovedoval vstop v krščansko vero, je hotel zaustaviti rast Cerkve in širjenje krščanstva, začela pa so se tudi preganjanja katehumenov. Do Decija so se preganjanja nadaljevala zlasti v Afriki in Mali Aziji. Preganjanja so dosegla višek v 3. st. (tretje obdobje preganjanj) z Decijem, s ciljem, da bi iz kristjanov naredili odpadnike. S posebnim odlokom je zahteval čaščenje rimskih bogov in opravljanje poganskih daritev, kar so nadzorovale posebne komisije. Kristjani, ki niso klonili, so bili kaznovani s smrtjo, zaplembo imetja, izgonom ali ječo. Še bolj kruto je s kristjani obračunal Valerijan, ki je za škofe, duhovnike in diakone določil smrtno kazen, za druge pa zaplembo imetja in izgon. Galien je krščanstvo toleriral in Cerkvi vrnil imetje. Dioklecijan je uvedel totalitarizem, a se je šele pod pritiskom sovladarja Galerija odločil za preganjanja kristjanov. S prvim odlokom 303 je kristjanom odvzel državljanske pravice in ukazal rušenje krščanskih bogoslužnih stavb in sežiganje svetih knjig. Preganjanja so se še stopnjevala z naslednjimi tremi odloki, najhujša pa so bila na Vzhodu. Galerij je 311 izdal tolerančni razglas, ki je zaustavil preganjanje pod Konstantinom I. Velikim na Zahodu in Licinijem na Vzhodu, 313 je bila Cerkev končno priznana. Licinij je 320 z odredbami ponovno nastopil proti kristjanom na Vzhodu, dokler ga ni premagal Konstantin, ki je s tem postal edini vladar države. Po nekaterih ocenah je bilo v preganjanjih ubitih več milijonov kristjanov.
Dostopnost