utopija [grško, ‘dežela, ki je ni’], najprej izmišljen otok, na katerem se dogaja roman Th. MoraUtopija (1516); nato filozofska zamisel o uresničenem idealnem stanju človeške družbe. Utopično mišljenje črpa iz kritične izkušnje obstoječega: klasična oblika utopije se je (vse do 19. st.) hranila z vero v napredek in izboljšanje sveta. Poleg – pogosto prisiljeno posredne – kritike ali zajedljive satire (J. Swift) izraža še pozitivno zamisel, ki ima zaradi jasnosti, od časa do časa pa tudi zaradi avtorjeve varnosti, obliko potopisa in je postavljena na oddaljen otok zunaj časa in prostora. Duhovni izvori teh zamisli so bile najprej religiozno-hiliastične predstave o odrešenju, pozneje pa prakrščanstvo (J. Andreä, Opis krščanske države, Rei publicae christianopolitanae descriptio, 1619) ali komunistične idile o skupnosti. Socialna utopija. F. Bacona (Nova Atlantida, 1627) temelji na veri v znanstveno-tehnični napredek, znane pa so tudi utopije o svetovni državi ali – s stališča posameznika – utopije o nravnosti posameznih članov družbe. Za utopije so značilne močne pedagoške poteze. Kljub pozitivnemu namenu pa pogosto prevzamejo totalitarno naravo. Z napredovanjem v raziskovanju Zemlje so se utopični potopisi odmaknili v vesolje ali notranjost Zemlje (S. de Cyrano de Bergerac, J. Verne). Potopisi, ki jih je sicer utemeljil Verne in za katere so značilne povsem tehnično-fantastične zamisli, se ob razmeroma tradicionalnih zamislih o družbi in prevladi tehnike sprevračajo v znanstveno fantastiko. S streznjenjem po razsvetljenskem optimizmu je nastala negativna utopija: prikazuje povezanost med grozečim tehničnim razvojem, ki je na voljo politične oblasti, in spremembo družbenih odnosov; vse to lahko vodi celo do uničenja posameznika (npr. pri A. Huxleyju in G. Orwellu). V odmaknjenosti od realnosti, moralizirajoči nemoči in poetični samozadostnosti utopije je K. Marx videl ideološko naravo vseh utopičnih zamisli in v nasprotju z utopičnim socializmom P.-J. Proudhona in zgodnjih francoskih socialistov zagovarjal zgodovinsko nujnost »znanstvenega socializma«. Nasprotno pa sta po E. Blochu v vsaki obliki družbe za človekovo zgodovino poglavitnega pomena značilno mišljenje »še ne« in »načelo upanja«, ki strukturira prihodnost. Pri tem so poetične zamisli najvarnejše zavetje individualne svobode pred vsemi znanstvenimi in vzgojnimi posegi. V Adornovi kritični teoriji je svoboda nasploh utopija, ker vsako podružbljenje pomeni deformacijo individualnosti. Kjer se utopija ni več preoblikovala v grotesko, ampak se je omejila na romaneskno osvetlitev strukturnega razvoja in zakonov, je postala podobna znanstveni analizi ali scenariju (npr. opis položaja po morebitni jedrski vojni).
Dostopnost