ion [grško, ‘potujoč’], atom ali molekula, ki ima razl. število pozitivnih (protonov) in negativnih (elektronov) nosilcev naboja in je zato električno nabit. Ion ima znatno drugačne kemične in fizikalne lastnosti kakor ustrezni nevtralni delec. Ionski radij npr. ni sorazmeren z atomsko maso; posamezni elementi z veliko maso imajo razmeroma majhne ione, medtem ko so lahko ioni nekovin (npr. Cl, F, S) razmeroma veliki. Negativno nabiti ioni imajo na zunanjih lupinah dodatne elektrone, zato je njihov radij večji od radija atoma, pozitivnim pa na zunanji lupini elektroni manjkajo, zato je njihov radij manjši od radija atoma. Atomski radiji so največji pri alkalnih elementih litiju (Li), natriju (Na) in kaliju (K), ki imajo na zunanji lupini le po en elektron. Ionski radiji dosežejo zelo veliko vrednost pri trikrat negativno nabitih ionih dušika (N) in fosforja (P), z naraščajočim pozitivnim nabojem pa njihov radij pada. Ioni nastanejo iz nevtralnih delcev z ionizacijo in disociacijo. Atomi in molekule plina lahko pri medsebojnih trkih izgubijo ali dobijo elektrone (ionizacija s trki), kar se dogaja predvsem pri višjih temperaturah (termična ionizacija). Energijo, ki je potrebna za izbitje elektrona iz ovojnice atoma (ionizacijska energija), lahko dobi tudi s sevanjem, npr. kratkovalovne svetlobe (fotoionizacija). Elektroliti lahko pri raztapljanju v vodi razpadejo (disociirajo) na ione. Od gibljivosti ionov je odvisna električna prevodnost snovi. Za organizme so ioni nadvse pomembni, saj vzdržujejo in stabilizirajo sestavo telesnih sokov in tkiv. Ti ioni izvirajo iz mineralov, zaužitih s hrano, ki po raztapljanju v telesni tekočini disociirajo. Kompleksni ioni (kompleksne spojine) se posebej odlikujejo po svoji intenzivni barvi. Tako je npr. bakertetraaminov ion, Cu(NH3)++4, temnomoder. Pod vplivom topil se barva snovi lahko znatno spremeni. Zeleni bakrov(II)-klorid, CuCl2, se v vodi obarva modro.
Dostopnost