izobraževanje odraslih, vse organizirane oblike izobraževanja, namenjene odraslim; za »odraslost« v izobraževanju, po pojmovanju, ki se je uveljavilo tudi v Sloveniji, ni odločilna starost, ampak štejemo med odrasle vse tiste osebe, ki so prekinile redno šolanje in začele opravljati druge funkcije v življenju ter so se spet vključile v izobraževanje; v vsebinskem pogledu so to lahko razl. oblike splošnokulturnega in družbenega izobraževanja ali izobraževanja za pridobitev poklica; tipična oblika je nadaljevalno izobraževanje (pridobivanje višjih kvalifikacij v poklicu, prešolanje ali prekvalifikacija ter vse oblike načrtnega in organiziranega izpopolnjevanja znanja). Izobraževanje odraslih v šolskosistemskem pogledu poleg izobraževanja na poklicnem področju najpogosteje obsega tudi organizirano pripravo na maturo, ki odpira možnosti za nadaljevanje šolanja na univerzi po končani poklicni šoli (druga izobraževalna pot); izobraževanje odraslih se izvaja po programih, ki so vsebinsko naslonjeni na posebno predznanje in življenjsko zrelost, pa tudi organizacijsko je izobraževanje odraslih prilagojeno obveznostim odraslih (večerne šole); izobraževanje odraslih izvajajo posebni za to organizirani oddelki osnovne šole, srednje šole in ljudske univerze (delavske univerze), v tujini tudi visoke ljudske šole in večerne šole kot samostojne organizacije; pogoste so tudi manj formalno-šolske oblike, npr. izobraževanje na daljavo. Ideje o načrtnem izobraževanju odraslih srečamo že 1844 z nastankom prve ljudske visoke šole v Röddingu na Danskem; v drugih evropskih deželah so izobraževalne zavode s sorodnimi cilji najprej organizirali Cerkev in delavska združenja samoiniciativno, šele pozneje, predvsem po drugi svetovni vojni, je postala država glavni nosilec izobraževanja odraslih, zlasti splošnega izobraževanja odraslih.
Dostopnost