Termania - Veliki splošni leksikon

Poljska (uradno ime Rzeczpospolita Polska, Republika Poljska), država na vzhodu srednje Evrope, meji na Nemčijo, Češko, Slovaško, Ukrajino, Belorusijo, Litvo in Kaliningrajsko oblast (Rusija).

časovni pas	srednjeevropski čas, poletni čas
površina	312.677 km2, S–J 650 km, V–Z 690 km
prebivalstvo	38,6 mln., 124 preb./km2, letna rast –0,02 %, življenjska doba 74 let
glavno mesto	Varšava, 1,6 mln. preb., 90–120 m nad morjem; v srednjepoljskem nižavju, ob Visli
upravna razdelitev	16 vojvodstev
članstvo v organizacijah	OZN (od 1945, ustanovna članica), Svet Evrope, Baltski svet, OVSE, OECD, NATO, EU (od 2004)
uradni jezik	poljski
denarna enota	zlot (oznaka PLZ)

Naravne razmere
Poljska leži na prehodu med srednjo in vzhodno Evropo in se razteza od gorske verige Karpatov na J do Baltskega morja na S. Povečini je nižinska država, saj skoraj tri četrtine njenega površja ne doseže 200 m nad morjem. Na obali Baltskega morja (dolga je 524 km) so številni otoki, lagune in slana jezera. Poljsko nižavje na S države je podaljšek nemškega nižavja. V njegovem s. delu je peščeno valovito površje mlajših morenskih nasipov z več tisoč jezeri. Nižavje ob Visli razdeli ta svet na S na Pomorjansko pojezerje na Z in Mazurska jezera na V. Površje osrednje Poljske je valovito, zgrajeno iz starejših moren, prečkajo ga pradoline. Ustvarile so jih reke, ki so v obdobjih ledenih dob tekle na obrobju poledenelega sveta. Po teh pradolinah zdaj ležijo reke Visla, Bug, Warta in Noteć. Proti J nižinski svet prehaja v gričevnat in hribovit svet Gornje Šlezije, Male Poljske in Galicije. V srednjegorju so Sudeti (Krkonoše s Śnieżko, 1603 m) in Severni Karpati (Beskidi). V Visokih Tatrah ima Poljska celo majhen košček visokogorskega sveta, tam je tudi najvišji vrh v državi (Rysy, 2499 m). Takšno razdelitev površja v smeri od S proti J prekinja le manjše sredogorje Łysogóry. Značilnosti celinskega podnebja so proti V izrazitejše. Poletja so razmeroma topla s povprečno temperaturo 17–19 °C, zime pa so že dolge in mrzle (–2 do –5 °C), s skrajnimi temperaturami, nižjimi od –30 °C. Količina padavin upada od Z proti V in od J proti S, povprečje pa je 500–800 mm, le na območju j. gorovij več kot 1000 mm. Dobro četrtino površja poraščajo gozdovi, zdaj povečini iglasti. Na nekultiviranih površinah v nižavju so resave, šotna barja in redek gozd (bor, brinje). Gozdni sestoj pogorja na J sestavljajo zlasti smreke, breze in jelke, vendar je precej prizadet. V visokogorju raste alpska flora. Ker je podnebje proti V vse bolj celinsko, postaja rastje čedalje bolj stepsko. Prvobitno naravo ohranjajo zlasti v številnih narodnih parkih (mdr. Visoke Tatre, Puszcza Białowieska) in na drugih zavarovanih območjih.

Prebivalstvo
Prebivalstvo so skoraj izključno (več kot 98 %) Poljaki. Od manjšin na Poljskem živijo Ukrajinci, Belorusi in Nemci (po 0,5 %), poleg tega mdr. še Slovaki, Rusi, Romi, Litovci. Hkrati z vse večjo industrializacijo se je po drugi svetovni vojni povečalo preseljevanje prebivalstva s podeželja v mesta. Delež mestnega prebivalstva se je od 34 % ob koncu vojne povečal na več kot 60 %; 20 mest ima več kot 200.000 preb. Več kot 90 % prebivalcev je katoličanov. Poleg njih so še protestantske, starokatoliške, pravoslavne in judovske manjšine. Splošna šolska obveznost traja od 7. do 15. leta. Poleg desetih državnih univerz (najstarejša je bila ustanovljena 1364 v Krakovu) več drugih visokih šol.

Državna ureditev
Ustava iz 1952 je Poljsko označevala kot socialistično ljudsko republiko; po 1989 je bila večkrat občutno spremenjena; maja 1997 na referendumu sprejeta nova ustava. Nova Republika Poljska je parlamentarna republika. Predsednik države je izvoljen za pet let na neposrednih volitvah (mogoča je vnovična izvolitev). Zakonodajni organ je parlament; sestavljata ga sejm s 460 poslanci, voljenimi za štiri leta, in senat s 100 člani. Splošno vojaško obveznost so s prejšnjih 24 skrajšali na 18 mesecev. 1998 so odpravili razdelitev na 49 vojvodstev in uvedli novo upravno razdelitev (le 16 vojvodstev).

Gospodarstvo
Zaradi temeljite gospodarske reforme (mdr. sprostitev cen, odprava državnih subvencij, devalvacija zlota) je proti koncu 80. let gospodarstvo prešlo iz socialističnega planskega v liberalno tržno gospodarstvo. Zaradi tega se je začelo povečevati število brezposelnih, saj so številna deficitarna podjetja prenehala poslovati, znižal pa se je tudi realni dohodek. Za gospodarsko krizo je bila značilna tudi slaba oskrba s surovinami in dobrinami za široko porabo. Do druge svetovne vojne predvsem v kmetijstvo usmerjena država se je razvila v kmetijsko-industrijsko državo. V nasprotju z večino drugih socialističnih držav je na Poljskem več kot 70 % kmetijskih zemljišč pripadalo zasebnim lastnikom, druga so povečini upravljala državna posestva in zadruge. Pridelujejo predvsem žita (večinoma pšenica, rž), krompir in sladkorno peso. Pomembna je tudi živinoreja (predvsem govedoreja, prašičereja).
Poljska je zelo bogata z rudami. Poleg nahajališč črnega in rjavega premoga so bogata tudi nahajališča bakra, svinca, cinka, železa, kamene soli in žvepla. V manjših količinah črpajo tudi nafto in zemeljski plin. Prav zaradi nahajališč premoga in železove rude je v Gornji Šleziji nastalo zelo pomembno industrijsko območje. Po 1945 so v skladu s sovjetskim modelom gospodarstva podržavili industrijska podjetja in razvijali predvsem težko industrijo. Pozneje so se temu pridružile še nekatere veje predelovalne industrije. Zdaj so zelo pomembne tekstilna, strojna in živilska industrija, predelava kovin, ladjedelništvo, proizvodnja motornih vozil, industrija gradbenega materiala, elektrotehnika in elektronika. Med gospodarsko reformo so sprejeli nove zakone o ustanavljanju podjetij in možnostih tujih vlaganj, pospešili pa so tudi lastninjenje državnih podjetij.
Najpomembnejše prometno sredstvo je železnica, saj povezuje vsa večja mesta. Glavne proge so čedalje bolj elektrificirane, železniški park pa je že zelo zastarel. V zadnjem času postaja vse pomembnejši cestni promet. Motorizacija hitro napreduje. Rečni promet je nepomemben celo na velikih rekah, kot sta Odra in Visla. Največja pristanišča so Gdansk, Gdynia in Szczecin. Najpomembnejše mednarodno letališče je v Varšavi. Poglavitni turistični cilji so Baltsko morje, pojezerja na S države in narodni parki.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001)	176,6 mlr. USD, 4570 USD na prebivalca
delež po panogah (2000, ocena)	kmetijstvo 4 %, industrija 32 %, storitvene dejavnosti 64 %
uvoz (2001)	41,7 mlr. USD
izvoz (2001)	30,8 mlr. USD
zadolženost v tujini (2000)	57 mlr. USD

Zgodovina
Poljska je stopila na prizorišče zgodovine z vojvodo Mieszkom I. (ok. 960–992) iz družine Piastov. Zaradi svojih osvajalnih vojn je Mieszko prišel navzkriž z v. politiko Otona I. Velikega. Priznati je moral njegovo prevlado in se 966 pokristjaniti. 990 je svojo deželo podredil Cerkveni državi, upajoč, da se bo tako lahko izmaknil nemškemu vplivu. Njegovemu sinu Boleslavu I. Hrabremu (992–1025) je uspelo oblast razširiti še v Lužico, za nekaj časa pa tudi na Češko in v Moravsko; 1018 je zasedel celo Kijev. Z ustanovitvijo nadškofije Gniezno (1000) in s škofijama Kołobrzeg in Krakov je poljska Cerkev dobila svoje lastno središče, Boleslav pa je zahteval kraljevi naslov. Zaradi medsebojnih bojev za dediščino med njegovimi nasledniki je moč poljske države kmalu oslabela. Vnovičnemu dvigu (med vladavino Boleslava III.) je po uvedbi seniorata (1138; prestolnica je postal Krakov) in štirih dednih vojvodin na obrobju sledilo novo dvesto let trajajoče obdobje politične krize. V sporu med Piasti je zato v drugi polovici 12. st. posredoval cesar Friderik I. Barbarossa in 1163 obe delni šlezijski vojvodini priključil Svetemu rimskemu cesarstvu. Omenjeni cesar je 1181 zasedel tudi Pomorjansko in s tem tam zmanjšal poljski vpliv. V obdobju največjega upada politične moči Poljske (12.–14. st.) je bila nemška kolonizacija Vzhoda najbolj uspešna. Da bi Poljsko ubranil pred nemško kolonizacijo, je 1226 vojvoda Konrad Mazovski v deželo poklical poganske Pruce. Toda nemški viteški red je Pruce izkoreninil, odločilno podprl nasilni prodor misijonov ter vse do v. obal Baltskega morja uveljavil nemško oblast. Na začetku 14. st. je vojvodi Vladislavu I. Łokieteku uspelo znova združiti poljske dežele; 1320 se je dal v Krakovu okronati za kralja. Njegov sin Kazimir III. Veliki je kot zadnji Piast prepustil nemškemu viteškemu redu Pomorjansko in Kujavijo, zasedel pa je t. i. rdečo Rusijo in z. del Volinije; 1364 je ustanovil krakovsko univerzo. Nasledil ga je nečak, madžarski kralj Ludvik I. Veliki. Njegova hči se je omožila v litovsko velikoknežjo družino Jageloncev. V začetku zgolj formalna prevlada Poljske nad Litvo je 1447 najprej prerasla v personalno unijo, dobrih sto let pozneje (1569) pa sta se na podlagi lublinske unije obe državi združili. Še pred tem je litovsko-poljsko zvezo pri Tannenbergu hudo porazil nemški viteški red. Tri desetletja pozneje je Vladislav III. (1434–44) postal tudi madžarski kralj. Med vladavino njegovega brata in naslednika, Kazimirja IV. (1447–92), je Poljska postala močna evropska država. Kazimirjev sin Vladislav je po smrti J. Poděbrada (1471) postal najprej češki, po smrti Matije Korvina (1490) pa še madžarski kralj. Habsburžani so želeli novo močno državo Jageloncev najprej ohromiti s politično zvezo z Rusi in nemškim viteškim redom, vendar so se pozneje odločili za dedno poroko; o tem sta se na Dunaju dogovorila češko-madžarski kralj Vladislav in cesar Maksimilijan I. Ko je Vladislavov sin in poznejši kralj Ludvik II. padel v bitki s Turki pri Mohácsu (1526), sta na podlagi tega dogovora Češka in Madžarska pripadli Habsburžanom, moč Jageloncev pa je zelo oslabela. Kljub temu da je zaradi reformacije oslabela moč nemškega viteškega reda, si Poljska ni opomogla vse do konca 16. st. Po izumrtju Jageloncev (s smrtjo Sigismunda II. Avgusta, 1572) si je poljsko plemstvo s posebnim aktom (Pacta conventa) zagotovilo pravico do volitve kralja, svobode veroizpovedi in upora. Tako so bili vse do sredine 18. st. na Poljskem za kralje izvoljeni samo tisti knezi, katerih politika je bila v celoti podrejena politiki plemstva (Henrik Valoijski 1572–74; Štefan Báthory 1575–86; katoliška veja družine Vasa 1587–1668; albertinska veja Wettincev 1697–1763). Podreditev poljskega dela dieceze v. Cerkve pod papeško oblast (cerkvena zveza iz Bresta 1595/96) je povzročila upor Ukrajincev. Ti so 1654 (predvsem tisti v. od Dnepra) raje priznali oblast ruskega carja. S premirjem iz Andrusova (1667) in sklenitvijo večnega miru v Moskvi (1686) je morala Poljska sprejeti izgubo Ukrajine levo od Dnepra (s Kijevom), Severina in območja okoli Smolenska. Še pred tem je morala 1629 Švedski prepustiti Livonijo, 1657–60 pa se je odpovedala tudi Prusiji; ta je postala fevd Brandenburžanov. Pomembno vojaško zmago proti Turkom je pred Dunajem izbojeval kralj Jan III. Sobieski. Nasledil ga je volilni knez Avgust Močni, prestol pa je zasedel ob pomoči avstrijskega vpliva in podkupnin. Z nordijsko vojno je skušal Švedom iztrgati baltske province, to pa ga je stalo prestol. Nasledil ga je Stanislav I. Leszcyński (Altranstädt). Ta je po porazu švedskega kralja Karla XII. proti carju Petru I. Velikemu pri Poltavi 1709 znova osvojil večino poljskega ozemlja. Po njegovi smrti 1733 se je Francija zavzemala, da bi prestol znova zasedel Leszcyński, Avstrija in Rusija pa sta podpirali kandidaturo Avgusta II. (poljska nasledstvena vojna). Država se je zelo okrepila zlasti med vladavino Wettincev. Glavno mesto je postalo Varšava (od 1596), zato so jo povsem prenovili in dogradili. Kmalu je sledila nova politična kriza. Po smrti Avgusta III. je najprej carica Katarina II. Velika uveljavila izvolitev svojega kandidata Stanislava II. Poniatowskega (1764–95), potem pa so sledile tri delitve poljskega ozemlja. Na pobudo carice Katarine II. sta se na začetku 1772 Rusija in Prusija sporazumeli o prisvojitvi delov poljske države. Kljub nasprotovanju Marije Terezije je Avstrija pristopila k dogovoru. Prva delitev Poljske v peterburških pogodbah (avgusta 1772): Rusija je priključila območja do Dvine in z. od Dnepra, Prusija Zahodno Prusijo (brez Gdanska in Toruńa) in Noteško okrožje, Avstrija v. Galicijo in Lodomerijo. Z drugo delitvijo Poljske (1793) je Rusija zasedla poljska območja približno do črte Daugavpils–Pinsk–Hotin. Prusija si je zagotovila Južno Prusijo do Pilice in črte Rawa–Działdowo. Tretja delitev Poljske (1795) je Prusiji prinesla Novo Vzhodno Prusijo (vojvodstva: Mazovija, Podlesje in Troki do Nemna), Avstriji z. Galicijo (območje do Buga) in Rusiji preostalo ozemlje. Končni rezultat delitev je bila popolna razdelitev države med Prusijo, Avstrijo in Rusijo, ki je pridobila največji delež. Napoleon je iz nekdanjih avstrijskih in pruskih zasedb ustanovil vojvodino Varšavo in jo v personalni uniji združil s Saško. Nova delitev na dunajskem kongresu 1815. Prusi so dobili Poznań in Zahodno Prusijo, Avstrija Galicijo, Krakov je dobil status svobodnega mesta, preostanek pa status kraljevine (Kongresna Poljska) s svojo ustavo, vojsko in upravo, vendar v personalni uniji z Rusijo. Celotno 19. st. so se Poljaki bojevali za neodvisnost. Po zadušeni vstaji 1830/31 je Poljska izgubila celo del avtonomije. Revolucionarne nemire v Galiciji (1846, 1848/49) so zatrle avstrijske sile, 1846 pa je sledila aneksija Krakova. Razmere v državi so se nekoliko izboljšale šele po avstrijskem porazu proti Prusiji 1859 in 1866 ter uveljavitvi enakopravnosti jezika in delne avtonomije uprave. Nekoliko drugače je avtonomijo pridobivala t. i. Kongresna Poljska, saj se je sčasoma tesno navezala na Rusijo. Najslabše razmere so bile v deželah pod prusko oblastjo, kajti Poljaki so bili izpostavljeni hudi germanizaciji. Tako sta si pred začetkom prve svetovne vojne stala nasproti dva poljska tabora. Narodnodemokratska stranka Dmowskega se je zavzemala za ustanovitev svobodne Poljske, ki bi se tesno povezala z Rusijo in tako zoperstavila Prusiji in Avstro-Ogrski, Poljska socialistična stranka J. Piłsudskega pa je bila protirusko usmerjena.
Ustanovitev neodvisne kraljevine Poljske (1916) se je izkazala kot slaba rešitev; Poljaki so bili zelo razočarani zaradi omejitve države na ozemlje nekdanje Kongresne Poljske. 2.7.1917 je Piłsudski iztopil iz državnega sveta, pozneje (18.11.1918) pa je postal predsednik na novo ustanovljene republike. Na podlagi versajskega mirovnega sporazuma (1919) so poznańska provinca, skoraj celotna Zahodna Prusija in deli Pomorjanske (koridor do Baltskega morja) pripadli Poljski. Kljub referendumu, na katerem se je večina prebivalcev izrekla za Nemčijo, je bila Gornja Šlezija razdeljena med Nemčijo in Poljsko; Poljska je dobila najbogatejši del, tudi industrijsko območje. Avstrija je morala Poljski prepustiti Galicijo. Kot meja proti Rusiji je obveljala Curzonova črta, vendar je Poljaki niso priznavali. V vojni s sovjetsko Rusijo (april–oktober 1920) je Poljska zasedla precej ozemlja in svojo mejo pomaknila daleč na vzhod. V napadu na Litvo so poljske čete 9.10.1920 zasedle območje okoli Vilne. Piłsudski je bil 1922 odstavljen, 1926 pa je z državnim udarom znova prevzel oblast in s tem končal obdobje demokracije. Kot ministrski predsednik (1926–28) se je vedel in vladal kot diktator, na oblasti je ostal tudi pozneje (1928–35), ko je bil »samo še« obrambni minister. 1925 je demokratično ustavo iz 1921 zamenjal z avtoritarno. Zunanjo varnost naj bi zagotavljala sporazuma o nenapadanju z ZSSR (1932) in Nemčijo (1934). Ob zasedbi Češkoslovaške je Poljska dobila Těsínsko okrožje, hkrati pa ostala nepopustljiva do nemških zahtev in sovjetskih ponudb za sodelovanje. Uprla se je nemški nameri za priključitev Gdanska k nemškemu rajhu in nasprotovala graditvi cestnih in železniških povezav med državama. Ob delni mobilizaciji poljske vojske je Hitler 28.4.1939 sklenil sporazum o nenapadanju z ZSSR, avgusta istega leta pa se je s Sovjeti sporazumel tudi o razdelitvi Poljske (sporazum Hitler – Stalin). Sledil je nemški napad na Poljsko in po štirih tednih neuspešnega odpora je Hitler priključil nekdanje pruske in obmejne pokrajine rajhu, ZSSR pa je zasedla v. območja vse do reke Bug. Preostanek Poljske je bil pod upravo generalgouvernementa prav tako pod nemško oblastjo. Jude so stlačili v varšavski geto, jih deportirali in večino pobili v koncentracijskih taboriščih. Ker so podobno postopali tudi z upornimi Poljaki, je kmalu po zasedbi nastalo odporniško gibanje pod vodstvom poljske begunske vlade v Londonu. Vrhunec odpora je bila varšavska vstaja (1.8.–2.10.1944), Nemcem pa so jo pomagali zadušiti tudi Sovjeti z namernim zavlačevanjem napada na mesto. Rdeča armada je v mesto vkorakala šele po nemškem obračunu z uporniki. Januarja 1945 je bil v dogovoru z ZSSR ustanovljen »poljski komite narodne osvoboditve« (lublinski komite) in šele na pritisk Zahoda (junija 1945) so vanj sprejeli tudi dva predstavnika londonske vlade. Poljsko-sovjetska meja (na Curzonovi črti) je bila določena z državno pogodbo (16.8.1945), na Z pa so Poljaki dobili nemška območja v. od rek Odra in Nisa. Nemško prebivalstvo je bilo izgnano. Po zmagi na volitvah 1947 so socialisti in komunisti oblikovali vlado ljudske demokracije; sledila je razglasitev ljudskodemokratske ustave in (1955) pristop k Varšavski zvezi. Pod pritiskom delavskih nemirov 1956 je morala ZSSR Poljakom dovoliti liberalnejšo usmeritev, prvi sekretar Združene poljske delavske stranke W. Gomułka pa je moral privoliti v delno privatizacijo kmetijstva.
Zaradi velikih podražitev so 1970 izbruhnili nemiri in stavke, to pa je povzročilo preoblikovanje vladnega in partijskega aparata. Gomułko je nasledil E. Gierek. 1972 je začela veljati varšavska pogodba z ZRN. Gospodarski vzpon, ki se je napovedoval na začetku 70. let, je čez pet let upešal, oskrba pa se je še dodatno poslabšala. Temu so se pridružile še napetosti med Cerkvijo in državo. 1980 je stavkovno gibanje iz Gdanska državo prisililo v priznanje neodvisnega sindikata Solidarnost (vodil ga je L. Wałęsa). S. Kania, ki je zamenjal Giereka, je bil zaradi razmer v državi na oblasti samo leto dni; nasledil ga je general W. W. Jaruzelski. Ta je 1981 razglasil vojno stanje in se oklical za vodjo »vojaškega sveta za narodno rešitev«. Solidarnost je bila 1982 prepovedana, kritike režima pa so zaprli. Vojno stanje je bilo odpravljeno 1983, boj za vnovično priznanje neodvisnega sindikata in politične reforme pa je dosegel vrhunec avgusta 1988. V začetku 1989 je bil izsiljen umik prepovedi delovanja Solidarnosti, v ozračju splošnih sprememb na V pa je državni aparat privolil v delovanje različnih političnih klubov. Uvedena sta bila urad predsednika države in dvodomni parlament. Sledil je dogovor o prehodu k socialnemu tržnemu gospodarstvu. Volilna zmaga »državljanskega komiteja Solidarnosti« je omogočila sestavo prve povojne nekomunistične vlade T. Mazowieckega in razpad Združene poljske delavske stranke. Znova združena Nemčija je 1990 priznala mejo na črti Odra–Nisa kot dokončno z. mejo Poljske, decembra istega leta pa je Wałęsa postal predsednik države. Maja 1993 je po izglasovani nezaupnici v parlamentu odstopila ministrska predsednica Hanna Suchocka iz Demokratične unije (na tem položaju od 1992). Na predčasnih parlamentarnih volitvah 19.9.1993 so največ glasov dobile levo usmerjene stranke. Novi ministrski predsednik je postal Waldemar Pawlak iz Kmečke stranke, vlado pa je sestavil iz predstavnikov Demokratične zveze levice, Kmečke stranke in Delavske unije. Potem ko ga je Wałęsa prisilil k odstopu, je položaj ministrskega predsednika februarja 1995 zasedel Józef Oleksy iz Demokratične zveze levice. Na predsedniških volitvah novembra 1995 je Wałęso zamenjal A. Kwaśniewski; ob svoji izvolitvi je poudaril, da si bo prizadeval za vključevanje Poljske v z. varnostne in gospodarske strukture; ministrski predsednik je februarja 1996 postal Włodzimierz Cimoszewicz. Na parlamentarnih volitvah septembra 1997 je največ glasov dobila Volilna akcija Solidarnost, sestavljena iz 38 manjših strank, ki jim je skupno predvsem ostro protikomunistično stališče; novo vlado je oblikoval Jerzy Buzek. Februarja 1997 so zunanji ministri Nemčije, Francije in Poljske v Varšavi podpisali trilateralni sporazum o poglobitvi sodelovanja na vojaškem področju. V okviru odločitve o širitvi zveze NATO na Vzhod je bila na srečanju na vrhu 8./9.7.1997 v Madridu v zvezo NATO (poleg Češke in Madžarske) povabljena tudi Poljska in uradno članica postala aprila 1999. Ker vlada ni bila uspešna na gospodarskem področju, je septembra 2001 zmagala Demokratična zveza levice, ki je skupaj z manjšima Unijo dela in Kmečko stranko sestavila vlado pod vodstvom Leszka Millerja. Tudi ta ni mogla rešiti gospodarske krize (2003 je bila brezposelnost 19 %) in marca 2003 je iz vlade izstopila Kmečka stranka. Ob vstopu Poljske v EU je zaradi nepriljubljenosti v lastni stranki Miller odstopil, nov premier pa je postal M. Belka. Poljska je zagovarjala ameriški poseg v Iraku, tja poslala svoje vojake in v upravljanje dobila enega od sektorjev.

Umetnost: poljska glasba, poljska književnost, poljska umetnost.

Sorodna gesla: Altranstädt | Avgust II. | Avgust Močni | Belka, Marek | Beskidi | Boleslav I. Hrabri | Boleslav III. | Curzon, George Nathaniel | dunajski kongres | Friderik I. Barbarossa | Gierek, Edward | Gomułka, Władysław | Habsburžani | Jagelonci | Jan III. Sobieski | Jaruzelski, Wojteh Witold | Kania, Stanisław | Karel XII. | Katarina II. Velika | Kazimir III. Veliki | Kongresna Poljska | Kwaśniewski, Aleksander | Litva | lublinski komite | Ludvik II. | Ludvik I. Veliki | Mazowiecki, Tadeusz | Mieszko I. | Napoleonove vojne | nemška kolonizacija Vzhoda | nordijska vojna | Odra–Nisa | Oton I. Veliki | Peter I. Veliki | Piłsudski, Józef | PL | Poděbrad, Jurij | Poljaki | poljska glasba | poljska književnost | poljska nasledstvena vojna | poljska umetnost | poljski jezik | sejm | srednja Evropa | Stanislav I. Leszczyński | Sudeti | Varšava | varšavska pogodba | Vasa | Visoke Tatre | Vladislav I. Łokietek | Wałęsa, Lech | Wettinci | Združena poljska delavska stranka

Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek