prosti čas, čas, ki ni zapolnjen s poklicnim delom; v visoko industrializiranih družbah se daljša zaradi krajšanja delavnika, zlasti z dopustom in podaljšanim koncem tedna. Prosti čas kot urejena in v okviru delovnega prava zaščitena pravica delojemalca je (razen pri uradniških poklicih) razmeroma nov pojav. Raziskovanje dela je precej pripomoglo k ureditvi prostega časa v okviru poklicnega dela (npr. ureditev odmorov). Zgodovinsko si prostega časa ni mogoče zamisliti brez boja za skrajšanje delavnika. V srednjeevropskih in severnoameriških predindustrijskih družbah, pa tudi v dobi industrializacije, je bil prosti čas namenjen skorajda zgolj obnovi delovne moči, vendar je bil omejen samo na privilegirane skupine, to pa je hkrati povzročilo monopol nad izobraževanjem. Tako današnji razširjeni prosti čas ne prinaša samo družbenega izenačevanja v porabniških navadah in načinih vedenja razl. slojev, temveč tudi možnosti za dostop do izobraževanja in kulture. Prosti čas je postal pomemben ekonomski dejavnik, saj podaljšanje prostega časa podaljšuje tudi čas za porabništvo; posebno očitno postane to pri razvoju industrije prostega časa. Prosti čas je politično in družbeno pomemben zaradi javnih občil, ki so mu namenjena, možnosti za nadaljnje izobraževanje, možnih sprememb v družbenih odnosih in načinih vedenja. Kljub vse večjemu pomenu vedenje razl. družbenih skupin v prostem času še ni dovolj raziskano; gotovo je, da vedenje v prostem času zelo zaznamujejo načini vedenja, ki jih zahteva delovni čas; v skladu s tem se razlikuje po slojih. Ločena obravnava poklica in prostega časa se vse bolj kaže kot napaka. D. Riesman v zvezi s prostim časom govori o »načinu življenja, vodenem od zunaj« in »prisili prostega časa«.
Dostopnost