ceh, združenje rokodelcev neke panoge zaradi urejanja njihovih gospodarskih, socialnih, deloma tudi kulturnih, religioznih in vojaških interesov. V Evropi so cehi nastajali od 12. st. Njihova statutarna načela, delno avtonomna, delno pa podrejena deželni oblasti (obveznost pridobitve dovoljenja), so bila zapisana v cehovskih pravilnikih; mdr. predpisi o vajencih in pomočnikih, mojstrskem nazivu, delovnem času in pokojninah. Cehi so delno prevzeli tudi nižje naloge oblasti, npr. nadzorstvo nad kakovostjo obrtniških izdelkov (pregled blaga). Praviloma so se v cehih združevali mestni obrtniki (cehovska obveznost), ne pa tudi podeželski. V 14. st. so si obrtniki v številnih mestih z razl. uspehom prizadevali za soudeležbo v mestni vladi (cehovske revolucije, cehovski polki). Do zgodnjega 17. st. so cehi urejevali samo dostop izdelkov na trg. Zaradi dejanskih ali dozdevnih težav s cehi (nagnjenost k zapiranju vase) so merkantilistični knezi poleg cehovske dopuščali še zunajcehovsko obrt svobodnih mojstrov, pojavile pa so se tudi manufakture, ki jim je oblast dajala prednost. Vendar so cehi, vse do odprave v 19. st. (začetek svobode obrti), ostali pomemben dejavnik v političnem, gospodarskem in socialnem življenju.
Dostopnost