človekove pravice, s pravnimi pravili urejena upravičenja posameznika v odnosu do države; izoblikovale so se kot posledica zahteve po pravni ureditvi odnosov med civilno družbo in državno oblastjo. Znani so številni zgodovinski dokumenti in mednarodnopravni dokumenti; med zgodovinskimi npr. angleška Magna Charta libertatum iz 1215 in Habeas Corpus Act iz 1679; sodobni razvoj začenja ustava Virginije iz 1776 (Virginia Bill of Rights), sledi deklaracija o pravicah človeka in državljana iz 1789 kot temeljni akt francoske revolucije, na katerega se v preambuli sklicuje tudi zdaj veljavna ustava republike Francije, nato sledijo mednarodne konvencije OZN, zlasti splošna deklaracija o človekovih pravicah iz 1948, mednarodni sporazum o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz 1966, mednarodni sporazum o državljanskih in političnih pravicah iz 1966, mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije iz 1969, nato dokumenti konference o varnosti in sodelovanju v Evropi od 1975 naprej, poleg tega regionalne konvencije o človekovih pravicah, kot so evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 1950, ameriška konvencija o človekovih pravicah iz 1969, afriška konvencija o človekovih pravicah in pravicah narodov iz 1981 itd. – Človekove pravice so tudi obvezna sestavina ustav sodobnih držav; zagotavljajo jih kot temeljne pravice. Ustava RS določa, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično in drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Dostopnost