kozak [turško, ‘potepuh’], pripadnik vojaško organiziranih skupnosti, ki so od 15. st. nastajale na mejnem območju med moskovsko državo, poljsko-litovsko kraljevino in s Tatari poseljeno južnorusko stepo; sprva predvsem pobegli tlačani iz sosednjih pokrajin; sami so si volili poveljnike hetmane oz. atamane. Že od 16. st. v službi poljskih kraljev za boj proti Turkom in Tatarom, ruski carji pa so jih pozneje uporabljali za boj proti Turkom in za osvajanje Sibirije. V 17. in 18. st. večkratni upori kozakov na Poljskem (B. Hmelnicki) in v Rusiji ob poskusih kratenja njihovih pravic (S. T. Razin, J. I. Pugačov). S širjenjem ruske države v 18. st. so kozaki izgubili samostojnost. Od konca 18. st. se pod tem imenom pojavljajo samo še posebne enote ruske vojske, sestavljene iz konjenikov določenih pokrajin (lahka konjenica).
Dostopnost