gestaltna psihologija ([geštált- ∼], nemško-grško), raziskovalna smer v psihologiji; nastala na začetku 20. st. kot nasprotje psihologije elementov; v prvi vrsti poudarjala gestaltno strukturiranost zaznav ter celostno strukturo psihičnega; že Ch. von Ehrenfels je v delu O gestaltnih kvalitetah (Über Gestaltqualitäten, 1890) opozoril na nadsumativnost (zaznave ni mogoče izvesti iz posameznih občutkov) in transponibilnost kot bistveni značilnosti oblik na vseh čutnih področjih; privržencem t. i. berlinske šole (M. Wertheimer, W. Köhler, K. Koffka, K. Lewin in njihovi učenci, posebej W. Metzger in K. Gottschaldt) se je to teorijo posrečilo eksperimentalno potrditi pri procesih zaznavanja in mišljenja (najprej z raziskovanjem optičnih iluzij) ter postaviti vrsto gestaltnih zakonov; načela gestaltne psihologije so razširili tudi na druge duševne danosti (inteligentnost, hotena dejanja), delno z uporabo fizikalnih pojmov (posebej polje). V nasprotju z leipziško šolo celostne psihologije je berlinska šola pri pojasnjevanju gestaltnih pojavov predpostavljala usklajenost psiholoških in možganskih fizioloških procesov (načelo »izomorfije«). Po drugi svetovni vojni je gestaltno psihologijo v temeljnem raziskovanju izrinila empirična psihologija.
Dostopnost