ruska filozofija, samostojna ruska filozofija je nastala šele v 19. st.; dotlej je rusko mišljenje obvladovala teologija pravoslavne Cerkve. – Smeri ruske filozofije, ki so nastale ob povezavi s srednjeevropsko filozofijo, v glavnem označujejo spekulativnoreligiozne (antiracionalistične) poteze, pa tudi antropološka in etična vprašanja. Številni misleci so poskušali filozofsko utemeljiti poseben nacionalni in religiozni položaj ruskega ljudstva. Med prvimi samostojnimi filozofi sta bila D. M. Velanski (1774–1847) in P. J. Čaadajev. Filozofski pisatelji so se razdelili na dve skupini, na slavofile, ki so si prizadevali za antropologijo in metafiziko na podlagi pravoslavja, in na zahodnjake, ki so bili naklonjeni srednje- in zahodnoevropskemu duhu. Mdr. sta bila slavofila I. V. Kirejevski in J. F. Samarin (1819–1876); zahodnjaki pa so bili V. G. Belinski, A. I. Hercen in M. A. Bakunin. Pozitivisti oz. materialisti so bili N. A. Dobroljubov (1836–1861), N. G. Černiševski, N. K. Mihajlovski (1842–1904), D. I. Pisarev, M. M. Filipov (1858–1903) in G. V. Plehanov (utemeljitelj ruskega marksizma). Močne spodbude je ruska filozofija dobila tudi pri pisateljih F. M. Dostojevskem in L. N. Tolstoju. – Najpomembnejši ruski filozof je bil V. S. Solovjev; njegova mistično-teozofska metafizika je vplivala na N. A. Berdjajeva, L. J. Šestova (1868–1938), S. L. Franka (1877–1959) in N. O. Loskija (1870–1965). Po revoluciji 1917 so v ZSSR preuredili vsa družbena področja, predvsem znanosti, ki so se morale oblikovati na monistično-materialističnem temelju marksizma-leninizma (dialektični materializem); »revizionistični odkloni« v tem nauku niso bili mogoči. Sredi 80. let so se z glasnostjo in perestrojko, ki sta privedli do razpada ZSSR, spremenile tudi družbene razmere.
Dostopnost