historizem [latinsko], 1. splošno:razumevanje zgodovinskih pojavov v njihovem enkratnem pomenu in iz njihovih lastnih povezav ter ozadij. V tem pomenu se historizem opira na filozofsko utemeljeno mišljenje o zgodovini, ki poudarja zgodovinskost človeka in sveta. Historizem je nastal na začetku 19. st. kot odziv na racionalizem 18. st. (historična šola) in zelo vplival na razl. duhovne znanosti (W. Dilthey). F. Nietzsche je historizem kritiziral kot skeptični svetovni nazor, ki vse v sebi sklenjene svetovne nazore historično relativizira, zgodovini v njenem poteku pa dopušča le imanentno kritiko ter zanika vse nadčasovne norme ter vrednote. Iz historičnih dogajanj je K. R. Popper izpeljal teorijo zakonitosti historicizma, ki naj bi omogočala napovedovanje prihodnjega razvoja.
Sorodna gesla: Dilthey, Wilhelm | filozofija zgodovine | hermenevtika | italijanska filozofija | Nietzsche, Friedrich | Popper, sir Karl Raimund | racionalizem | zgodovinopisje2. umetnost:vrnitev k historičnim slogom, ki so vtisnili pečat predvsem drugi polovici 19. st.; umetnost te dobe je označena kot ‘historizem’. Historizem je predvsem v arhitekturo poljubno uvajal sloge in oblike vseh obdobij in ljudstev, npr. gotike, renesanse, baroka itd.; pogosto je bilo tudi prepletanje oblik razl. historičnih slogov, zato so stavbe v historizmu zbirka »slogovnih citatov«. Glede na zgodnejša obdobja pomeni vrnitev v zgodovino in razumevanje te (npr. renesanse) v historizmu čisto imitacijo. Zahteval je slogovno verodostojnost in celo večjo popolnost, kot so jo izražale predloge.
Dostopnost