hipertenzija [grško-latinsko], hipertonija, stalno zvišan krvni tlak (več kot 160 mmHg v sistoli in več kot 95 mmHg v diastoli – ne glede na starost). Mejna vrednost sistoličnega tlaka je 140–160 mmHg, diastoličnega pa 90–95 mmHg. Hipertenzija se pojavi zaradi večjega minutnega volumna srca in/ali povečanega upora v majhnih perifernih žilah. Primarna ali esencialna hipertenzija je sprva posledica funkcionalne, pozneje pa organske zožitve žil (stres, kajenje, debelost); 2. sekundarna ali simptomatska hipertenzija: zvišan krvni tlak je posledica bolezni srca, ledvic (renalna hipertenzija), živčevja (nevrogena hipertenzija) in endokrinih motenj (endokrina hipertenzija). Dolgotrajna hipertenzija preobremenjuje levi del srca, zato se to zveča in začne popuščati, pojavi se ateroskleroza v ledvici (nefroskleroza), srčnih venčnih žilah (srčni infarkt) in možganskih žilah (možganski inzult). Zdravljenje: zdravila, ki nižajo krvni tlak, izogibanje obremenitvam, dieta z malo soli, strogo sta prepovedana alkohol in nikotin. Nasprotno hipotenzija.
Dostopnost