tip [grško typos, ‘lik, oblika, vzorec’], 1. splošno:konstelacija značilnosti, skupna več predmetom ali osebam, bodisi v pomenu »prapodobe« (idealni tip) ali sindroma; pri tem so lahko značilnosti razl. izrazite (realni tip); v nauku o dednosti kombinacija dednih značilnosti (genotip, fenotip); kot hevristično načelo (hevristika) pogost v humanističnih vedah (tipologija); v širšem pomenu fabrikat, vzorec, način graditve.
Sorodna gesla: fenotip | genotip | hevristika | sindrom | tipologija2. fiziologija:taktus, sposobnost zaznavanja dražljajev, nastalih z dotikom, pritiskom ali strigom. Številni nevretenčarji (npr. mehovci, črvi, mehkužci) imajo v povrhnjici čutnice z izbočenimi čutilnimi čepki in ti se deloma odzivajo na dotik. Pri členonožcih so čutnice povezane s ščetinami ali dlačicami. Te delujejo kot ojačevalniki dražljajev. Tipalnice žuželk imajo poleg drugih čutil posebno veliko organov za tip in voh, ki sodelujejo pri orientaciji. Vretenčarji imajo poleg prostih živčnih končičev, občutljivih za pritisk, in tipalnih dlačic še razl. sestavljene organe za tip: živčni končiči so obdani z epitelijskimi ali vezivnimi celicami, ki delujejo kot blazinice; npr. Meißnerjeva telesca v usnjici kože, Merklove ploščice nad korenom dlak, Vater-Pacinijeva lamelarna telesca v usnjici kože in notranjih organih pri sesalcih, Herbstova telesca in Grandyjeva telesca na koncu kljuna in jezika pri ptičih so namenjena predvsem zaznavanju položaja delov telesa (proprioreceptorji); kožni čut, globinska občutljivost. Če je vzdraženih le nekaj tipalnih telesc, nastane v možganih občutek »koničastega predmeta«, pri draženju več telesc v eni črti občutek »ostrega roba«, pri spreminjajočem se draženju pa občutek »predmeta, ki se giblje«. – Ribe in v vodi živeče dvoživke zaznavajo vodne tokove. Tudi sluh in čut za ravnotežje se odzoveta na mehanske dražljaje, zato ju skupaj s tipom uvrščamo med mehanične čute.
Dostopnost