slikovnosnemalna elektronka, elektronka, ki pretvarja optično sliko v zaporedje električnih signalov. Slikovnosnemalna elektronka deluje po nasprotnem načelu kot Braunova elektronka. Slika se projicira na fotoelektrično aktivno plast, na kateri nastane vsebini slike ustrezna porazdelitev naboja (nabojni relief). Pri vrstičnem odčitavanju po televizijskem standardu s krmiljenim elektronskim curkom nastanejo v časovnem zaporedju praznilni tokovi. Naboje v posamezni točki združijo v videosignal in s tem v samo sliko. Pri najstarejši obliki, ikonoskopu, ki se zdaj uporablja samo za odčitavanje filmov, je aktivna plast metalizirana izolirna folija, obložena z drobnimi kovinskimi ploskvami; superikonoskop ima priključen pretvornik slike, iz njega izhajajoči elektroni se elektronsko-optično pospešujejo na aktivno plast. Pri ortikonu, najbolj uporabljani snemalni elektronki za televizijske kamere, se slika optično projicira na zaslon s presojno, prevodno površino. Za to površino so izolirano nanesene mikroskopsko majhne kovinske ploskve. Tako nastali kondenzatorji se ustrezno vpadajoči svetlobi bolj ali manj močno naelektrijo; porazdelitev naboja ustreza porazdelitvi svetlosti na sliki. Pri odčitavanju z elektronskim curkom se kondenzatorji izpraznijo. Zelo občutljiva slikovnosnemalna elektronka superortikon ima poleg pretvornika slike še elektronsko pomnoževalko. S superortikonom so možni tudi posnetki v mraku in ponoči. Slikovnosnemalna elektronka vidikon ima polprevodniško aktivno plast in jo je mogoče izdelati v zelo majhnih merah, posebej za industrijo in osebne televizijske kamere. Pri slikovnosnemalni elektronki flying spot scanner za odčitavanje filmov vodimo ostro omejen svetlobni žarek vrstično prek negativa filma, tako da pada nato svetlobno moduliran na fotocelico.
Dostopnost