Srbija, zvezna republika v Srbiji in Črni gori, 88.361 km2, 9,8 mln. preb. (madžarska manjšina na S, v Vojvodini, albanska na J, na Kosovu), glavno mesto Beograd. Na S, v. in s. od Donave oz. med Savo in Donavo (Vojvodina), prevladuje ravno, rodovitno nižavje (pridelovanje žita, živinoreja), j. od Donave je svet gričevnat (pridelovanje žita, tobaka, vinogradništvo, sadjarstvo), na J in JV so težko dostopna gorovja (živinoreja, v vmesnih kotlinah, ki so najgosteje poseljene, pridelovanje pšenice, koruze, tobaka); velika naravna bogastva (razl. rude, rjavi premog, na S nafta, zemeljski plin); v mestih strojna, kemijska, elektroindustrija, proizvodnja vozil; glavna os je Donavsko-moravsko podolje, povezava med srednjo Evropo ter Grčijo (Solun) in Bližnjim vzhodom (prek Niša z Bolgarijo in Turčijo).
Zgodovina: v starem veku so območje naseljevala ilirska, tračanska, keltska ljudstva, med vladavino Oktavijana in Tiberija je bilo del province Mezije. V 6. st. naselitev Slovanov (Srbov); najprej so, v obrambi pred Bolgari, iskali podporo pri Bizancu, 7.–9. st. so se pod njegovim vplivom pokristjanili. V 9. st. je bila Raška prva srbska državna oblika, v 10. st. je bila Srbija pod bizantinsko oblastjo in krajši čas v Samuelovem makedonskemu cesarstvu. V 11. st. se je središče Srbije preneslo v Dukljo oz. Zeto. Zetski knez Vojislav (ok. 1040–52) je dosegel neodvisnost od Bizanca in razširil oblast na Zahumlje in Travunijo. Njegov sin Mihajlo (ok. 1052–81) je politično in cerkveno podporo poiskal na Zahodu in 1077 od papeškega legata prejel krono. Konstantin Bodin (ok. 1081–1101) je izkoristil slab položaj Bizanca v bojih proti Normanom in Pečenegom, razširil oblast nad Bosno in Raško in napadel celo vzhodnorimska območja. Po njegovi smrti je država razpadla na manjše, od Bizanca odvisne enote, med njimi je postopno prevladala Raška. Njen veliki župan Štefan Nemanja (ok. 1166–96) je politično združil Srbe (razen bosanskih) in se 1183 z ogrsko pomočjo otresel bizantinskega vpliva. Štefan Prvovenčani (1196–1228) je 1217 od papeža dobil kraljevo krono; 1219 so Grki priznali avtokefalnost srbske cerkvene province (sveti Sava Nemanjić). S tem je Srbija dobila politično in cerkveno-organizacijsko samostojnost. Sledili so prodori proti J na bizantinska in bolgarska območja. Srbija je najbolj razširila ozemlje med vladavino Štefana Dušana (1331–55). Ta je zasedel vso Makedonijo, Albanijo, Epir, Tesalijo in se 1345/46 okronal za carja. Po njegovi smrti je država razpadla na kneževine; v 15. st. so jih premagali Turki. Po srbskem porazu na Kosovem polju 1389 so morali Srbi med Donavo, Savo, Drino in Timokom Turkom plačevati tribut, 1459 so Turki to območje v celoti zasedli (1463 so zavzeli Bosno, 1483 Hercegovino, 1528 Črno goro). Srbsko plemstvo je bilo pobito ali je zbežalo na Ogrsko. Z mirom v Požarevcu (1718) se je končala turško-avstrijska vojna (1716–18), s. del Srbije z Beogradom so dobili Habsburžani, po vojni 1737–39 spet Turki. 1804 se je pod Karađorđevim vodstvom začela vstaja proti Turkom (prva srbska vstaja); ti so 1806 stopili v vojno z Rusijo, v Srbiji so doživeli več porazov. Ob sklenitvi turško-ruskega miru v Bukarešti (1812) je Rusija, zaščitnica Srbije, od Turčije zahtevala notranjo avtonomijo za Srbijo, Turki naj bi ohranili le pravico do tributa. Osvobodilne boje je znova začel Miloš Obrenović; razglasitev tega za kneza Srbije so Turki priznali 1817. Po turško-ruskem sporazumu (akermanska konvencija) 1826 je Srbija imela pravico do svobodne izvolitve kneza, neodvisno sodstvo, notranjo avtonomijo, sama je pobirala davke, tribut je bil zelo omejen. Knez Mihajlo III. je 1867 dosegel, da so Srbijo zapustile vse turške enote. Po porazu v vojni proti Turkom 1876 Srbija samo zaradi ruskega posredovanja ni izgubila dela ozemlja. Med rusko-turško vojno 1877/78 so se Srbi spet spopadli s Turki in januarja 1878 osvojili Niš. S sanstefanskim mirom (1878) je bila Srbiji priznana popolna neodvisnost, dobila je precej ozemlja, po berlinskem kongresu (1878) se je še povečala (skupaj 11.000 km2), priključila si je Niš, Pirot, Vranje, Leskovac. Bosno, Hercegovino, Sandžak, Novi Pazar je zasedla Avstrija. 1882 razglašena kraljevina Srbija. V vojni za Vzhodno Rumelijo jo je porazila Bolgarija, spet brez ozemeljskih izgub, tokrat zaradi avstrijskega posredovanja. 1903 umor kraljevega para Aleksandra Obrenovića in Drage Mašin. Kralj Peter I. Karađorđević (1903–21) je vladal skupaj s parlamentom; podpiral je (z Rusijo) velikosrbsko gibanje, ki je skušalo doseči združitev južnih Slovanov. Avstrijska aneksija Bosne 1908 je povzročila svetovno politično krizo. V balkanskih vojnah (1912/13) je Srbija dobila Kosovo in s. Makedonijo (ok. 32.000 km2), velikosrbske težnje so dobile nov zagon. 28.6.1914 je G. Princip, orodje velikosrbske tajne organizacije Črna roka, v Sarajevu ubil avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo; atentat je bil povod za začetek prve svetovne vojne. 1915/16 so Srbijo zasedle centralne sile. Po prvi svetovni vojni je uresničevala velikosrbske cilje v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vodilni položaj je ohranila tudi v federativni Jugoslaviji. Po Titovi smrti sta predvsem Hrvaška in Slovenija postopno uveljavljali večjo avtonomijo. Po razglasitvi njune neodvisnosti poleti 1991 je zvezna vojska pod srbskim poveljstvom skušala preprečiti legitimno osamosvojitev posameznih republik. Spopad s Hrvaško je prerasel v vojno, prav tako zasedba dela ozemlja Bosne in Hercegovine. 17.4.1992 je Srbija s Črno goro ustanovila Zvezno republiko Jugoslavijo, ki jo je ne glede na svoj formalni položaj vodil nekdanji predsednik KP Srbije S. Milošević. Po spopadih na Kosovu, mednarodnih sankcijah, množičnih protestih in odstopu Miloševića so državo februarja 2003 preoblikovali v ohlapnejšo federacijo Srbija in Črna gora.
Dostopnost