sončna energija, energija, ki pride na vrh atmosfere od Sonca, se v atmosferi pretvarja v druge energije in sproža globalna, pa tudi najdrobnejša gibanja, pretoke, procese, pojave v ozračju in na tleh; 34 % se je takoj odbije nazaj v vesolje (planetarni albedo). V skladu z energijsko bilanco sončna energija v povprečju z enako jakostjo kot prihaja tudi odhaja v vesolje v obliki dolgovalovnega sevanja Zemlje. Absorbensi sončno energijo pretvarjajo v toploto, npr. za ogrevanje stanovanj in vode, sončne celice pa neposredno v električno energijo. Čeprav količina energije, ki jo Sonce vsako leto izseva na površino Zemlje v obliki toplote in svetlobe (2 · 1015 kWh na leto), več kot 200.000-krat presega sedanje energijske potrebe človeštva, so količine energije na enoto površine z ok. 100 W/m2 (povprečje dneva in noči v srednji Evropi) razmeroma majhne, zato je za izkoriščanje sončne energije potrebna velika površina. Temelj številnih (načeloma preprostih) metod za pridobivanje sončne energije je povečanje gostote energije. Pri sončnih centralah to dosežejo npr. s številnimi zrcali, ki so razporejena po večji površini in sledijo položaju Sonca, od njih odbita svetloba pa je usmerjena proti visoko postavljenemu proizvajalniku pare. Označitev »sončne« elektrarne ni popolnoma pravilna, saj večinoma zmorejo proizvajati energijo brez neposrednega sončnega obsevanja (zadostuje energijsko sevanje oblačnega neba). V ogrevalne namene se uporabljajo sončni kolektorji, za proizvajanje električnega toka sončni generatorji, ki delujejo s sončnimi celicami. Največje je sevanje v območju, ki ga človek zaznava kot svetlobo, od 0,4 do 0,8 µm, od 0,8 µm sledi območje infrardečega toplotnega sevanja.
Dostopnost