švedska glasba, do 17. st. je prevladoval vpliv nemške glasbe (predvsem protestantskih cerkvenih pesmi); tudi 1526 ustanovljeno dvorno kapelo so do 18. st. vodili nemški glasbeniki. Johann Helmich Roman (1694–1758) je 1714–20 na novo organiziral glasbeno dejavnost v Stockholmu in za dvorno kapelo napisal številne skladbe. 1771 ustanovljena stockholmska glasbena akademija, 1773 dvorna opera, v obeh pa so še vedno prevladovali tuji glasbeniki, kot npr. J. G. Naumann, ki je napisal prvo švedsko opero Gustav Vasa (1786). Najpomembnejši švedski glasbeniki v 19. st. so F. Berwald, Adolf Fredrik Lindblad (1801–1878), Ivar Hallström (1826–1901), Emil Sjögren (1853-1918); med pozne romantike sodijo Wilhelm Stenhammar (1871–1927), Hugo Alfvén (1872–1960) in Ture Rangström (1884–1947), v njihovem slogu pa so še napisane sodobne monumentalne simfonije Kurta Atterberga (1887–1974) in A. Pettersona. Med skladatelji 20. st. so pomembni: Hilding Constantin Rosenberg (1892–1985), K.-B. Blomdahl, Sven-Erik Bäck (1919–94), Ingvar Lidholm (*1921), Bo Nilsson (*1937), Jan Wilhelm Morthenson (*1940).
Dostopnost