etiopska umetnost, skoraj izključno nabožna umetnost, pri čemer so estetski cilji večinoma prepleteni z religiozno-didaktičnimi nameni. 1.–5. st. so blestele umetnosti v Aksumu, ki je nekaj časa poleg Bizanca in Rima veljal za eno od kulturnih središč: ruševine čudovitih kraljevih palač, kraljevi grobovi, največja monolitna stela na svetu (visoka 33 m) in cerkve pričajo o nekdanjem bogastvu Aksuma. V arhitekturi so najpomembnejše monolitne cerkve, grajene v skalah od 11./12. st.; prazgodovinsko jamsko stensko slikarstvo, freske (Marijina cerkev v Aksumu, skalna cerkev Biet Maryam v Lalibeli). Od 14. st., od »etiopske renesanse«, so razvijali slikanje na pergament. Etiopska umetnost je dosegla svoj drugi vrh v 16. st. (gondersko slikarstvo), kar je rezultat stikov z Evropo (Portugalci). Etnične skupine v j. Etiopiji so znane po lesenih in kamnitih skulpturah. Na naselitvenem območju Guragov so prazgodovinski megaliti (menhirji) z reliefnimi upodobitvami. Podobni kamniti bloki so še na območju, kjer živijo Darasi in Gudjijci; na območju Galov in Sidamov tudi skulpture iz žgane gline, strešni nastavki in liki prednikov. Rezbarstvo v lesu je razširjeno med Konsi in Gati (večinoma spominski stebri), pri Konsih z znamenji družbenega položaja.
Dostopnost