ravnovesje soli, ohranjanje določene sestave soli v celicah in telesnih tekočinah. Soli so raztopljene v vodi in se tako tudi prenašajo; disociirane so v ione. Uravnavanje vodnega ravnovesja imenujemo osmoregulacija, sestave in koncentracije ionov pa ionska regulacija. Ena in druga sta tesno povezani. Telesna in celična tekočina sta pri večceličarjih skoraj vedno enako koncentrirani (izotonični). V nasprotju s tem pogosto obstajajo velike razlike med telesno tekočino in zunanjim medijem: pri sladkovodnih živalih je koncentracija soli v telesni tekočini večja kot v zunanjem mediju (so hipertonične), pri morskih je nasprotno (so hipotonične). Obstajajo vodne živali, pri katerih se koncentracija soli v telesni tekočini večinoma prilagaja koncentraciji zunanjega medija z vsrkavanjem ali oddajanjem vode. Telo jim zato nabreka oz. se krči; primer so pršivci in nekateri mehkužci (osmoza). Pri njih ni aktivnega uravnavanja koncentracije soli. Višje razvite živali vzdržujejo stalno ionsko koncentracijo telesne tekočine. Sladkovodne živali preprečujejo čezmerno vdiranje vode s telesno površino, ki za vodo ni prepustna (npr. vodne žuželke), z aktivnim sprejemanjem ionov (npr. pri ribah skozi škrge), z izločanjem redkega seča ali z reabsorpcijo ionov v ledvicah. Morska in kopenska bitja morajo preprečevati preveliko ionsko koncentracijo v telesu in čezmerno izločanje vode. To dosežejo npr. s telesno površino, ki je za vodo slabo prepustna, ali z izločanjem ionov z ledvično ekskrecijo in v znoju. Ribe lahko ione izločajo skozi škrge. Žleze, ki izločajo natrijev klorid (kuhinjsko sol), imajo morske želve, morske kače in morski ptiči (pingvini, kormorani, albatrosi, srebrni galebi). Žleze, ki izločajo kalijev klorid, so odkrili pri nekaterih kopenskih kuščarjih in nojih. Rastline pogosto kopičijo odvečne soli v vakuolah, včasih pa jih tudi izločajo z žlezami (npr. tamariska).
Dostopnost