časovno štetje, kronološka delitev časa na dneve, mesece in leta in s tem omogočena določitev zaporedja zgodovinskih dogodkov in njihove morebitne pomenske zveze. Mera za dan je polni zasuk Zemlje (Sončev dan po 24 ur), za mesece obdobja med dvema zaporednima mlajema (sinodski mesec 29 dni, 12 ur, 44 minut, 3 sekunde), za leto trajanje obhodne dobe Zemlje okoli Sonca (tropsko leto 365 dni, 5 ur, 48 minut, 45 sekund). Ker ni niti leto niti mesec cel mnogokratnik Sončevih dni, je prišlo v časovnem štetju sčasoma do večjih razhajanj. To je skušal urediti Julij Cezar 46 pr. n. š. s koledarsko reformo (julijanski koledar); določil je, da ima leto 365 dni, vsako četrto (prestopno leto) 366 dni. Julijansko leto je trajalo v povprečju 365 dni in 6 ur, tj. dobrih 11 minut dlje kakor tropsko leto. To razhajanje, ki je medtem naraslo na deset dni, je odpravil papež Gregor XIII. s koledarsko reformo (gregorijanski koledar), tako da je četrtku 4. oktobra 1582 sledil petek 15. oktobra. Da pa bi se razlika spet ne nabirala, je koledarsko leto skrajšal: v 400 letih naj bi odpadli trije prestopni dnevi. Stoletja so po tej reformi prestopna le, če so deljiva s 400 (leta 1700, 1800 in 1900 niso bila prestopna, zato pa bo prestopno leto 2000). Prestopni dan je iz zgodovinskih razlogov 24. februar. V julijanskem koledarju je bil zadnji mesec v letu februar, zato se je končal s prazničnimi dnevi. Te so šteli v pričakovanju praznovanja novega leta nazaj. Tako je bil 23. februar šesti dan pred 1. marcem, tj. pred marčevimi kalendami (ante diem sextum Calendas Martias). Kalende so bile v rimskem koledarju prvi dan v mesecu. V prestopnih letih je bil prestopni dan prvi dan po 23. februarju, tj. 24. februarja (ante diem bissextum Calendas Martias). To se je ohranilo tudi v gregorijanskem koledarju. V katoliškem cerkvenem koledarju 24. februar v prestopnih letih nima (godovnega) imena, to in vsa naslednja do konca februarja se premaknejo za en dan naprej. Gregorijanski koledar so vpeljali v katoliških deželah 1582 ali 1583, v vojvodini Prusiji 1612, v Kurlandiji 1617, v protestantskih nemških deželah in na Danskem 1700, v Veliki Britaniji 1752, na Švedskem 1753, Japonskem 1872, v Bolgariji 1916, Rusiji 1918, kraljevini SHS 1919, Grčiji 1923, Romuniji 1924 in Turčiji 1926. V antičnih svobodnih mestnih državah so leta označevali z imenom najvišjega uradnika (arhonti, efori, konzuli), ki je bil izvoljen za tisto leto. Z Justinijanom I. se je začelo v rimskem cesarstvu štetje let po cesarjih. Štetje po erah (štetje let od nekega izbranega dogodka, epohe) se prvič pojavlja v državi dinastije Selevkidov po nekem dogodku jeseni 312 pr. n. š., ki ga ni mogoče natančno določiti (selevkidska era). To štetje je bilo v rabi na Bližnjem vzhodu večinoma do 11. st., sirski kristjani v Libanonu ga uporabljajo še zdaj. Pri pisanju zgodovine so uporabljali »učene ere«: Grki so šteli leta od 3. st. pr. n. š. po olimpiadah, začenši z domnevno prvimi olimpijskimi igrami poleti 776 pr. n. š. Rimljani so šteli leta od mitične ustanovitve Rima, ki ga je M. Terencij Varon preračunal na 21.4.753 pr. n. š., tj. era od ustanovitve mesta (ab urbe condita, varronsko štetje). Na egipčansko-koptskem območju so imeli od 4. st. za začetek štetja vladarski nastop Dioklecijana (29.8.284 n. š.), tj. Dioklecijanova ali mučeniška era. V pozni antiki oz. zgodnjem srednjem veku so z navedbami v stari zavezi izračunali datum velike noči in skupno koledarsko izhodišče, stvarjenje sveta (prvo leto Adama), in po tem določili več er (svetovne ere): Judje začenjajo svoje štetje 7.10.3761 pr. n. š. (judovska svetovna era, v rabi od 4. st. n. š., v 11. st. spodrinila selevkidsko ero); Aleksandrinci so šteli od 25.3.5492 ali 29.8.5493 pr. n. š. (aleksandrinska svetovna era, še zdaj v rabi v etiopski Cerkvi); v bizantinskem cesarstvu so začeli (od 7. st.) šteti čas od 1.9.5509 pr. n. š. (grška ali bizantinska era, v Rusiji je bila v rabi do 1700). Islamsko časovno štetje se začne s hedžro, begom Mohameda iz Meke v Medino 16.7.622 n. š. (mohamedanska era); budistična era (nirvana) se začne z letom Budove smrti 544 pr. n. š.; na Iberskem polotoku so od 5. do začetka 15. st. šteli čas od 1.1.38 pr. n. š. (španska era). Krščansko ero (po Kristusovem rojstvu) je uvedel menih Dionizij Eksiguus in jo prvič uporabil v svojih preglednicah za datume velike noči iz 532, tako da je 248. leto Dioklecijanove ere nadomestil s 532. letom »po učlovečenju Gospodovem«. To štetje se je od 8. st. polagoma širilo po Evropi, posebej po zaslugi Beda. Časovno štetje po indikcijah je bilo v srednjem veku na V in Z pomembno vzporedno štetje. Poleg navedenih je bilo še nekaj drugih načinov za štetje let. Danes je večidel v rabi štetje po krščanski in mohamedanski eri. Tudi za začetek leta so veljali razl. datumi (novo leto), celo krščanski srednji vek je poznal poleg 1.1. še pet razl. datumov: a) 25.3., tj. Marijino oznanjenje (npr. v Angliji od 12. st. do 1752, v papeškem uradu 10.–17. st.; Gospodovo oznanenje); b) 1.3. (v uradni rabi v merovinški Galiji in Benetkah do 1797); c) velika noč (predvsem v Franciji do 16. st.); č) 1.9. (v Bizancu do 7. st., v Rusiji od 13. st. do 1700, pa tudi na Balkanu); d) božič (v srednjem veku v nemških deželah, Skandinaviji, s. Italiji in v papeškem uradu do 10. st.). V francoski revoluciji so gregorijanski koledar in krščansko štetje nadomestili z revolucijskim koledarjem in lastnim štetjem (prvo leto republike se je začelo 21.9.1792), kar je bilo v rabi 1793–1805. Med oblastjo pariške komune 1871 so ta koledar za kratek čas oživili (meseca germinal in floréal 79. leta republike).
Dostopnost