Socialni konstruktivizem Na podlagi fenomenološke filozofije Edmunda Husserla in Martina Heideggera se je v drugi polovici dvajsetega stoletja, tudi preko Alfreda Schutza, v družboslovju pojavil dvom v "objektivno resničnost" in "racionalnega človeka", ki to "objektivno resničnost" lahko spozna. Predpostavka je, da družbeni akterji v medsebojni interakciji ustvarjamo razlage resničnosti in fenomenom, dogajanju pripisujemo pomene in razlage. Tako "objektivna resničnost" ni več dano dejstvo, ki ga razumsko proučujemo, temveč je plod naših razlag. Berger in Luckmann sta v drugi polovici šestdesetih s knjigo Družbena konstrukcija realnosti vnesla ta pogled - predvsem - v sociologijo. Pri tem sta se, ob že navedenih filozofih - naslonila še na Georga Herberta Meada. Soroden pojem je Socialni konstrukcionizem. Oba pojma, tako socialni konstruktivizem kot socialni konstrukcionizem, sta pomembno vplivala na teoretske tokove v sodobnem socialnem delu. Pretežno ju povezujemo s t. i. "postmodernimi paradigmatskimi prelomi" (Glej tudi Socialni konstrukcionizem).



Vir: Besednjak socialnega dela - Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani

Komentiraj slovarski sestavek