Dezinstitucionalizacija Temeljna ideja dezinstitucionalizacije je, da telesne, senzorne in intelektualne ovire kot tudi duševne stiske ne smejo biti več razlog za kakršnokoli izključevanje ljudi, med katero spada tudi prostorska segregacija, to je nameščanje ljudi v večje zavode in druge institucije. Dezinstitucionalizacija pomeni zapiranje totalnih ustanov in odpiranje služb v skupnosti, ki so blizu ljudem in odgovarjajo na njihove potrebe. Vendar gre pri dezinstitucionalizaciji tudi za spremembo odnosov med strokovnjaki in uporabniki, za prevzemanje novih družbenih vlog in vključevanje uporabnikov, za premik moči od strokovnjakov in institucij k uporabniku, pa tudi za spremembo epistemologije razumevanja dolgotrajnih stisk. Dezinstitucionalizacija se je začela v 60. letih prejšnjega stoletja v Združenih državah Amerike, se nato preselila v zahodno Evropo, po letu 1990 pa kot univerzalna politika in globalna platforma za spremembe širše zajela svet. Danes je deklarirana v številnih mednarodnih dokumentih, najbolj eksplicitno v Konvenciji Organizacije združenih narodov o pravicah ljudi z ovirami (2008).



Vir: Besednjak socialnega dela - Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani

Komentiraj slovarski sestavek