oozumou おおずもう [大相撲] (N)
sumo; japonska oblika rokoborbe
Osnovna pravila tekmovanja so dokaj preprosta: dva borca se spopadeta znotraj začrtanega kroga. Izgubi tisti, ki se prvi dotakne tal (tal se smejo dotikati le podplati) ali zapusti obroč. Borba je navadno zelo kratka in le poredko traja celo minuto. Dejansko so priprave pred borbo daljše od borbe same. Znotraj ringa oba tekmovalca večkrat dvigneta po eno nogo v zrak in jo trdno spustita na tla. To naj bi odgnalo zle duhove. Nato s soljo posipata ring in ga tako simbolično očistita. Nekateri borci posipajo sol tudi nase v želji, da ne bi prišlo do poškodb. Na Japonskem vsako leto priredijo po šest prvenstev, vsako traja petnajst dni. Sumo se je razvil zelo zgodaj; opisan je tudi v delu Kojiki (l.712), ki razlaga nastanek bogov in sveta. Vendar pa strokovnjaki na podlagi poslikav in ustnega izročila ocenjujejo, da je sumo kot del religioznega rituala obstajal že mnogo prej pred kar 2000 leti. Pogosto so sumoborbe prirejali ne le za bogove, marveč tudi kot z abavo za vladarja in plemiče. V tistem obdobju smrtne žrtve baje niso bile redke. V 8. stoletju so se na vsakoletni prireditvi na cesarskem dvoru pomerili sumoborci oz. rikishi (力士 【りきし】) iz vse dežele. Istočasno so se književniki preizkušali v svojih literarnih sposobnostih. V naslednjih stoletjih je sumo kot borilno veščino prakticiral predvsem razred samurajev. Od l.1603 do 1867 (Obdobje vojskujočih se držav do obdobja Tokugawa), je status in prestiž sumo borcev močno narasel, saj so jih daimjoji izdatno podpirali. V obdobju Tokugawa so z borbami zbirali prispevke za javna gradbena dela. Seveda je del denarja pripadal sumo borcem, saj je bilo med njimi mnogo samurajev brez gospodarja, t.i. rônin (浪人【ろうにん】). Konec 17. st. imamo prve dokaze, da so ob borbah na tla postavljali obroč. Uvedena je bila tudi lestvica točkovanja in naslovov. Dokončno obliko je sumo dobil l. 1927, ko so pod okriljem ministrstva za vzgojo ustanovili združenje Nihon sumo kyôkai (日本相撲協会【にほんすもうきょうかい】)
Dostopnost
Dostopnost