avtofagija angleško autophagy
Proces razgradnje znotrajceličnih snovi v lizosomih. Glede na potek razlikujemo makroavtofagijo, mikroavtofagijo in s šaperoni-posredovano avtofagijo. Pri mikroavtofagiji in s šaperoni-posredovani avtofagiji vstopajo snovi za razgradnjo neposredno v lizosome s pomočjo različnih proteinskih kompleksov. Pri makroavtofagiji pa se del citoplazme najprej obda z izolacijsko membrano, pri čemer nastane avtofagosom. Ta se kasneje v avtofagni poti zlije z lizosomom, kjer poteče razgradnja celičnih snovi. Razgradni produkti se s specifičnimi membranskimi prenašalci prenesejo v citosol, kjer jih celica lahko ponovno uporabi. Avtofagijo uravnavajo različni zunaj- in znotrajcelični dejavniki, kot so razpoložljivost hranil in kisika, rastni dejavniki, kopičenje poškodovanih organelov ali proteinov in okužbe. Z avtofagijo se odstranjujejo poškodovani organeli, proteinski agregati, nepravilno zviti proteini in znotrajcelični patogeni, kar pripomore k vzdrževanju celične homeostaze. V stresnih razmerah - predvsem pri stradanju - se avtofagna aktivnost celic običajno poveča, kar omogoča hitro pridobivanje osnovnih gradnikov z reciklažo celičnih komponent in olajša preživetje celic v neugodnih razmerah. Nepravilnosti v poteku avtofagije spremljajo različna bolezenska stanja, kot so nevrodegeneracija, rak, mišična obolenja in infekcijske bolezni.
Dostopnost
Dostopnost