priti k sebi

Povezane besede:
duša
ljubezen
norost
sreča
jaz

"Predvsem pomislite, da je nekaj podobnega sanjal že Platon, ko je pisal, da je norost zaljubljenih največja sreča v življenju. Zakaj kdor močno ljubi, ne živi več v sebi, ampak v tistem, kar ljubi; in čim bolj se oddaljuje od sebe ter prehaja v predmet svoje ljubezni, tem slajše je njegovo ugodje. Zato pa, če hoče duša misliti na to, kako bi ušla telesu, in svojih organov ne uporablja normalno, se more brez pomisleka in po pravici reči, da je njeno početje blazno. Kaj naj bi sicer pomenila fraza, ki jo tolikokrat slišimo: »//Ta človek ni pri sebi//« ali //Vrni se vase//« ali: »//K sebi je prišel//«? Dalje, čim globlja je ljubezen, tem hujša je norost in tem – srečnejša!
Kakšno bo torej življenje v nebesih, po katerem tako goreče zdihujejo pobožne duše? Vsekakor bo duh kot močnejši premagal in povsrkal telo, kar mu bo toliko laže, ker ga je že v življenju očistil in pripravil za to vrsto preobrazbe. Nato bo duha samega na čudežen način použil vrhovni Um, zakaj ta je še neskončno mogočnejši. Tako bo človek stopil »//ves iz sebe//« ter užival neizrekljivo srečo v tem, da ne bo več pripadal sebi, ampak se bo spojil z najvišjo Dobroto, ki priteguje vse nase."
Erasmus Roterodamus: Hvalnica norosti (1509), DZS 1952, s. 101; prevod Anton Sovre
> (biti pri sebi)



Vir: Razvezani jezik - Društvo za domače raziskave

Komentiraj slovarski sestavek