železniško kolo sprva je bilo zgolj kolo, šele kasneje je dobilo na vsaki strani sledilni venec. Sčasoma se je ugotovilo, da na železnici zadošča zgolj en sledilni venec na vsakem kolesu. Geometrija tekalne površine je nekoliko zapletena. Idej je bilo veliko, profilov tudi. Trenutno se tekalna površina struži pod naklonom 1 : 20 proti vencu in 1 : 10 proti zunanjemu robu kolesa, kar služi kot diferencial. Če teh naklonov iz takega ali drugačnega razloga ni več, prihaja pri vožnji do bočnih sunkov.
Nekoč so imela železniška kolesa t. i. "bandaže" oziroma kolesne obroče (avtor Josef Ressel), ki so se menjavali podobno kot gume pri avtomobilih. Kasneje se je ugotovilo, da to nima smisla in da je predrago, ker se da železniško kolo veliko lažje napraviti iz enega kosa (odpade veliko nepotrebnega struženja na stiku kolo – bandaž). To je t. i. "monoblok", izdelan pa je iz jekla in vroče valjan na rotacijskem valjalnem stroju. Valjanje traja vsega par minut. Postopek sem si imel priliko ogledati v železarni Rheinstahla v Hattingenu v Nemčiji, kjer sem bil na študijski praksi leta 1974. Fascinantno.
Dostopnost
Dostopnost