reek [ri:k]
1. samostalnik
para, izparina, izparevanje; (plesniv, pokvarjen) vonj (duh, zrak), smrdljivo ozračje
škotsko dim
reek of blood duh po krvi
2. prehodni glagol
(pre)kaditi; zadimiti; oddajati izpuhtevati dim itd.
neprehodni glagol
dimiti se, kaditi se (with od)
izparevati, dišati, smrdeti (of, with po)
zaudarjati
figurativno biti napojen, napolnjen (of s čim)
to reek of garlic dišati po česnu
the room reeked with tobacco soba je bila polna dima od tobaka
the air reeked of revolution figurativno v zraku je dišalo po revoluciji
Dostopnost
Dostopnost