stun [stʌn]
1. samostalnik
omotičen udarec; omamljenost; osuplost
2. prehodni glagol
s hrupom začasno oglušiti; (udarec) omamiti koga
figurativno osupiti koga, zapreti (komu) sapo
figurativno premagati
figurativno ohromiti, omrtviti
he stood stunned by the sight stal je kot ohromel ob tem pogledu
Dostopnost
Dostopnost