ameriška glasba, glasba v ZDA se zgleduje po evropski, od sredine 19. st. pa sprejema tudi vplive glasbe ameriških črncev in Indijancev. Iz zgodnje dobe (približno od 1620) so se ohranila izključno duhovna vokalna dela, v drugi polovici 18. st. pa je začela prodirati evropska umetna glasba, najbolj nemška romantika, tudi zaradi številnih priseljenih nemških glasbenikov in dirigentov. Ti vplivi so še zdaj odločilni za glasbenike, ki skladajo v tradicionalnem slogu (R. H. Sessions, S. Barber, G. C. Menotti, L. Bernstein, V. Thomson). Vplival je tudi neoklasicizem 20. st., s katerim je v Parizu predvsem N. Boulanger seznanjala številne ameriške skladatelje (A. Copland, W. Piston, R. Harris). Proti prevladi evropsko obarvane glasbe je pod Coplandovim vodstvom nastopila skupina amerikanistov, ki se je oprla na motive ameriške folklore ter po zgledu G. Gershwina tudi na druge zvrsti zabavne glasbe. Svojo lastno pot sta ubrala Ch. Ives in C. Nancarrow, katerih skladbe so ponovno odkrili šele v 70. letih. Ameriško glasbeno življenje je dobilo nove spodbude po 1933, ko so se iz Evrope priselili mnogi veliki evropski skladatelji, npr. B. Bartók, A. Schönberg, E. Toch, E. Křenek, B. Martinů, I. Stravinski. Novo glasbo so skladali G. Antheil, E. C. Carter, J. Cage, John Adams, David Lang. V zadnjem času doživljajo velik uspeh skladatelji minimalizma (Ph. Glass, St. Reich, L. M. Young). V ZDA so se z zabaviščno industrijo (film, muzikali) razvijale tudi smeri t. i. zabavne glasbe z najpomembnejšima zvezdnikoma F. Sinatro in E. Presleyjem, prav ZDA so tudi domovina zvrsti, kot so jazz, country in blues; nove smeri in vplivni posegi v te tri glasbene sloge v veliki večini primerov še vedno prihajajo iz ZDA. Ko se je v angleški glasbi pojavil rock, se je novi slog zabavne glasbe kmalu razširil tudi v kulturi ZDA, sicer za družbene spremembe v 60. letih precej bolj nestrpni in hkrati tudi nazadnjaški; spremembo so zaznamovali glasbeniki, ki so večinoma izšli iz bluesa ali folka (B. Dylan, skupina Doors, J. Hendrix, J. Joplin). Hkrati s temi spremembami, predvsem v 70. letih, je zabavno glasbo ZDA zaznamoval tudi boj za pravice nebelskih kultur, še posebej izrazito v jazzu (free jazz) in rockovskih zvrsteh, sorodnih jazzu (jazz rock, soul, funk), po drugi strani pa heavy metal in disco. V 80. in 90. letih so se v urbanem delu ZDA začele zapoznele reakcije na punk: rap in grunge ter sorodne smeri; v ospredje so spet postavile ‘pristni’ rock.
Dostopnost