ameriška književnost, književnost Združenih držav Amerike; v dobi kolonizacije (16./17. st.) potopisi, opisi dežele in življenja kolonialistov ter historiografska dela (John Winthrop, 1588–1649; W. Bredford; Edward Johnson, 1598–1672), razen tega tudi religiozna lirika in nabožni spisi (A. Bradstreet; Edward Taylor, 1644–1729; Cotton Mather, 1663–1728; Jonathan Edwards, 1703–58). Tematiko kolonialne dobe je B. Franklin nadomestil s povezavo puritanske in pietistične tradicije s prosvetljenskimi tendencami. V drugi polovici 18. st. je književnost ZDA privzela domoljubne poteze in je po izbruhu vojne za osamosvojitev služila ideji nacionalne osvoboditve (Th. Paine; Timothy Dwight, 1752–1812). Naturna lirika Ph. Freneauja in sentimentalni roman ameriške zgodnje romantike sta bila še pod močnim evropskim vplivom, prav tako t. i. Harvardska skupina in njeni predstavniki: H. W. Longfellow, J. G. Whittier in H. E. B. Stowe. Najpomembnejše duhovno gibanje sredi 19. st. je bil transcendentalizem pod vodstvom R. W. Emersona in H. D. Thoreauja. Transcendentalisti so se zavzemali za odvrnitev od materializma in so izoblikovali deklaracijo o duhovni neodvisnosti. Iz grozljivih romanov Charlesa Brockdena Browna (1771–1810) in pustolovskih zgodb iz cikla Mejaške zgodbe (Leather-Stocking Tales) J. F. Cooperja sta nastala kratka zgodba (W. Irving, E. A. Poe) in psihološki roman (N. Hawthorne, H. Melville). V drugi polovici 19. st. so dali nove spodbude liriki svobodnejše rime in ritem v Travnih bilkah (Leaves of Grass) W. Whitmana, oblikovno prav tako zelo nekonvencionalna lirika Sidneyja Lanierja (1842–1881) ter na dela metafizičnih pesnikov (Metaphysical Poets) spominjajoče mistično-ekstatične pesmi E. Dickinson. M. Twain in Bret Harte (1836–1902) sta izpopolnila kratko zgodbo. W. D. Howells je kot romanopisec uveljavil realizem, ki ga je proti koncu 19. st. H. James izbrusil v psihološki realizem; usoden je bil tudi za usmeritev evropske književnosti. V 20. st. se je roman razcepil v družbenokritični naturalistični roman iz šole É. Zolaja z glavnimi predstavniki Th. Dreiserjem, S. Lewisom, J. Londonom in J. Steinbeckom, družbeni in ženski roman (W. S. Cather, M. McCarthy) in romantično-filozofski roman (Th. Wilder in G. Santayana). Novo usmeritev je zastavila zaradi prve svetovne vojne pretresena generacija pisateljev s skupnim imenom izgubljena generacija, njena predstavnika sta mdr. J. Dos Passos in E. Hemingway. Po izvoru in specifični tematiki so bili na države ameriškega Juga navezani: Th. Wolfe, E. Caldwell in W. Faulkner. Po drugi svetovni vojni se je poleg vojnih in reportažnih romanov (J. Hersey, J. Jones, N. Mailer, H. Wouk) pojavila nova proza: B. Malamud, S. Bellow, C. McCullers, J. D. Salinger, James Purdy (*1923), J. Heller, T. Capote, W. Styron, John Hawkes (1925–98). Moderne kratke zgodbe (short stories) so pisali mdr. Malamud, Salinger, K. A. Porter, J. Th. Farrell, W. Saroyan in Flannery O'Connor (1925–1964). R. Wright, R. Ellison in J. Baldwin so izpostavili probleme ameriškega črnskega prebivalstva. Dela glavnega predstavnika beatniške generacije, J. Kerouaca, so avtobiografsko obarvana; Kerouac je bil posebej navezan na H. Millerja in W. S. Burroughsa. Uveljavljeni nadarjeni prozni pisci so bili mdr. J. Barth, J. Updike, Ph. Roth, Th. Pynchon. Izraz širjenja zavesti o etnični pripadnosti so romani T. Morrison, Amy Tan (*1952) in A. Walker. Dramatiki E. O'Neill, T. Williams, A. Miller in W. Inge, nasledniki Ibsena in Strindberga, so zasloveli tudi v svetu. Mlajši gledališki pisci so Jack Gelber (1932–2003), E. F. Albee, LeRoi Jones, S. Shepard – njihova dela so družbenokritična. V liriki se je Whitmanu priključil Hart Crane (1899–1932). Imagisti (posebno E. Pound in A. Lowell, H. Doolittle, W. C. Williams) so vplivali tudi na evropsko književnost. Sami zase so ustvarjali mdr. R. L. Frost, C. Sandburg in Marianne Moore (1887–1972). Predstavnika beatniške generacije sta tudi A. Ginsberg in Gary Snyder (*1930), L. Hughes pa je črnski lirik.
Dostopnost