angleška zgodovina, na j. obali Velike Britanije, ki so jo takrat naseljevali Briti, so se 55 pr. n. š. izkrcali Rimljani in na JV otoka ustanovili (43) provinco Britanijo. Po njihovem umiku, na začetku 5. st., so to območje zasedli Angli, Juti in Sasi, romanizirani Briti pa so se umaknili predvsem v Wales in Cornwall. Anglosasi so na prehodu 5./6. st. ustanovili sedem kraljestev: Kent, Sussex, Essex, Vzhodna Anglija, Wessex, Mercia in Northumbria. Pokristjanjevanje irsko-škotskih menihov konec 6. st. Krščanski misijon (mdr. Kolumban) je vplival tudi na pokristjanjevanje v Franciji in j. predelih Nemčije. V obdobju papeža Gregorja I. Velikega (590–604) je bila v Angliji ustanovljena rimskokatoliška Cerkev z močnim vplivom na celini. V 9. st. si je Egbert ob pomoči Cerkve podredil vsa druga kraljestva. Njegov vnuk Alfred Veliki se je uspešno bojeval proti vdorom Normanov, ki so se ustalili na Škotskem in Irskem. Znova je osvojil London in utrdil zakonodajo (grofovska ustava). V obdobju nadškofa Dunstana (†988) prvi razcvet angleške kulture (zakonodaja v anglosaškem jeziku). S t. i. danskim denarjem, tributom, ki so ga prebivalci otoka plačevali v odkup pred ropanji danskih Normanov, se je v srednjem veku prvič pojavila nekakšna arhaična oblika splošno veljavnega davka. Na začetku 11. st. znova vdori Dancev, ti so nato med vladavino Knuta I. osvojili ves otok. V dobi Edvarda Izpovedovalca (1042–66) pa se je utrdil francosko-normanski vpliv. 1066 je z bitko pri Hastingsu oblast prevzel Viljem I. Osvajalec. S tem je na angleškem dvoru prevladala francoska kultura, francoščina je postala dvorni jezik. Fevdalne pravice so utrdile osrednjo oblast. Vsa zemljiška posest je bila popisana 1086 v znani knjigi Domesday Book. V nasprotju z dogajanji v Rimu so bili spori med Cerkvijo in kraljem rešeni brez hujših posledic. Viljem in njegovi potomci so si prizadevali pridobiti tudi francoske posesti. Henrik I. (1100–35), z njim so izumrli normanski kralji, je svojo hčer Matildo poročil z Godefroyem Anžujskim (Anžu). Henrik II. (1154–89), vnuk Henrika I. in začetnik rodbine Plantagenet, je postal novi kralj, s poroko z Eleonoro Akvitansko je pridobil pomembna območja v Franciji, začel pa je tudi osvajanja na Irskem. Bil je najpomembnejši angleški kralj v srednjem veku. Sredi 12. st. je tudi Cerkev prišla pod kraljevo oblast. V obdobju Henrikovih naslednikov je kraljestvo, ki se je zaradi naveze z Welfi zapletlo v spopad s Staufovci in v spore v Svetem rimskem cesarstvu, utrpelo veliko izgubo. Rihard I. Levjesrčni (1189–99) npr. se je iz ujetništva v Nemčiji moral odkupiti s fevdalno zavezo Staufovcu Henriku VI. Njegov brat, Ivan Brez dežele (1199–1216), pa je v bitki pri Bouviesu izgubil vse francoske posesti. Prav tako je bil prisiljen v fevdalno razmerje s papežem Inocencem III. Slabost kraljestva so izrabili baroni in na podlagi Magne Charte libertatum izsilili priznanje pravic in privilegijev. Ivanov sin Henrik III. (1216–72) je po propadu staufovske države svojega brata Riharda Cornwalskega postavil za nemškega kralja. Ne glede na svojo moč se je doma moral spopasti z baroni, ki so se mu, prvič združeni z delom meščanstva, uprli pod vodstvom S. De Montforta, leicesterskega earla. Na ta dogodek se navezuje zasnova parlamenta, ki je imel za angleško ustavo enak pomen kot common law, katerega podlaga pa je bila postavljena z ločitvijo Cerkve in države med vladavino Viljema I. Osvajalca. Edvard I. (1272–1307) je že znal vladati s parlamentom; 1277 in 1282–84 je osvojil Wales (od 1301 ima angleški prestolonaslednik naslov waleškega princa, Prince of Wales), 1296–98 Škotsko, ta je med vladavino Edvarda II. (1307–27) znova pridobila popolno neodvisnost. Po izumrtju neposredne veje francoskih Kapetingov 1328 je Edvard III. (1327–77) nasproti vladarski rodbini Valois uveljavljal pravico do francoskega prestola. Posledica je bila stoletna vojna med Francijo in Anglijo, v kateri je na začetku zmagovala Anglija (Brétigny). V tem obdobju je zrasel pomen parlamenta, ta se je razdelil na zgornji dom (House of Lords), sestavljen iz predstavnikov plemstva in Cerkve, in spodnji dom (House of Commons), v katerem so se znašli predstavniki grofij in mest. Zunanja politika Riharda II. (1377–99) je bila nekoliko skromnejša zaradi kmečkega upora pod vodstvom W. Tylerja, upora baronov in Wyclifove protipapeške dejavnosti. Zato Henrik IV. (1399–1413) iz rodbine Lancaster ni imel pretirano trdega dela, da ga je zrušil. Henriku V. (1413–22) so Francozi priznali pravico do francoske krone, toda že njegov sin Henrik VI. (1422–61) te pravice ni mogel več uveljavljati brez posledic. Bitka na Dordonji je končala stoletno vojno, Angliji so ostali samo še Kanalski otoki in Calais. Z Edvardom IV. (1461–83) je prestol prevzela yorška veja (1461–85), po umoru Henrika VI. pa predstavniki rodbine Tudor. Vojna rož (bela proti rdeči roži), ki je spremljala to menjavo dinastij, je imela hude posledice; mdr. je izginilo veliko starih plemiških družin. Po smrti Edvardovega nasilnega brata Riharda III. (1483–85) je kralj postal Tudor Henrik VII.; ta rodbina je nato vladala vse do 1603. Takrat je Anglija znova postala dejavna tudi v zunanji politiki, predvsem pa se je na celino začel širiti vpliv njene kulture. Ta je nastajala predvsem v 13./14. st. na ustanovljenih univerzah v Oxfordu in Cambridgeu (Janez iz Salisburyja, R. Bacon, širitev Wyclifovih idej). Henrik VII. se je znal tudi zelo zvito vpletati v nasprotja med Francijo (Valois) in špansko vejo Habsburžanov. Uspelo mu je urediti finance, zagotoviti notranji mir in tako pripraviti ugoden položaj za nastop vladavine sina Henrika VIII. (1509–47), ki je želel angleški posesti priključiti celotno Irsko (1542 razširitev imena z nazivom »irski kralj«). Zaradi ločitve od žene Katarine Aragonske je sprožil spor s papežem (supremacijski akt, 1534) ter postal vrhovni poglavar anglikanske Cerkve (upor dela parlamenta, predvsem pa Th. Mora). Njegov edini sin Edvard VI. (1547–53) je končal reformacijo; hči iz prvega zakona, Marija I. Katoliška (1553–58), ki se je poročila s španskim kraljem Filipom II., je na angleškem prestolu nasledila svojega brata in za nekaj časa rehabilitirala katolicizem. Toda že Elizabeta I. (1558–1603), Henrikova hči iz zakona z Ano Boleyn, je znova uvedla državno oblast nad Cerkvijo in uzakonila reformirano anglikansko Cerkev. Po izgubi Calaisa se Elizabeta nekaj časa ni ukvarjala z zadevami na celini. Šele nastop Marije Stuart (usmrčena 1587) jo je zapletel v spor s škotskimi zavezniki, Rimom in Španijo in ji z zmago nad špansko armado omogočil začetek kolonialne ekspanzije. Tudi v kulturnem pogledu je bilo obdobje vladavine kraljice Elizabete I. nekaj posebnega (W. Shakespeare, Ch. Marlowe, F. Bacon), čeprav se je z njo končala vladavina Tudorjev. Angleški prestol je zasedel sin Marije Stuart Jakob I. (1603–25), ki je Škotsko pripeljal v personalno unijo z Anglijo. Ker se je preveč navezal na cerkvene oblasti, je imel težave s puritanci in parlamentom. Svojo hčer je poročil z vodjo nemških kalvinistov (kalvinizem), nadvojvodom Friderikom V. Pfalškim, ki je 1619 postal češki kralj. Ne glede na družinske vezi se Anglija ni vpletala v tridesetletno vojno. Za podobno politično usmeritev se je odločil tudi Jakobov sin Karel I. (1625–49), vendar je tudi sam moral popustiti parlamentu in privoliti v peticijo o pravicah, čeprav je deželo pred tem zapletel v državljansko vojno (1642). Nazadnje je izgubil prestol in življenje, saj je v vojni zmagala nasprotna stran strogih puritancev pod vodstvom poznejšega lorda protektorja Olivera Cromwella. Kot veliki vojskovodja je z zmagovitimi vojnami proti Nizozemski in Španiji okrepil položaj Anglije kot pomorske in trgovske sile. Po njegovi smrti, odstopu njegovega sina Riharda in zlomu republikanske ureditve, so prestol znova prevzeli Stuarti. Obdobje Karla II. (1660–85) je prineslo še večjo utrditev anglikanske Cerkve in dvig moči parlamenta. Ta se je v tem obdobju razdelil na konservativne in legitimistične torijce in v kalvinizem zagledane in pragmatične vige. Za pomoč pri obvladovanju (pre)močnega parlamenta je Karel prosil francoskega kralja Ludvika XIV. Ta mu je pomagal tudi pozneje v angleško-nizozemski pomorski vojni (1664–67), ko je Anglija z zmago pridobila tudi bogate kolonije v Ameriki (New York). Karlov naslednik kralj Jakob II. (1685–88) se je 1671 spreobrnil v katolicizem in na najvišje politične položaje znova imenoval katolike. Ob rojstvu moškega potomca se mu je parlament, ki se je ustrašil uveljavitve katoliške veje, uprl in na prestol poklical moža starejše hčerke Jakoba II., Viljema III. Oranskega (1689–1702). Jakob je moral zbežati, Anglija pa je sklenila personalno unijo z Nizozemsko. Viljem je sprejel t. i. listino pravic (Bill of Rights) in začrtal novo celinsko politiko, katere cilj je bila protifrancoska koalicija in nadzor nad ravnotežjem sil na celini. Tudi v španski nasledstveni vojni se je Anglija bojevala na strani francoskih sovražnikov (in zato 1704 dobila Gibraltar). Čeprav je predčasno stopila iz vojne, je Anglija pridobila še dodatno posest na celini. Obdobje kraljice Ane Stuart (1702–14) je prineslo trajno združitev s Škotsko in formalizacijo novega imena. Anglija se je od takrat imenovala Združeno kraljestvo oz. Velika Britanija. Anina smrt je pomenila prenos oblasti na najbližjo welfško sorodstveno vejo, na hannovrskega volilnega kneza. Welfi so ostali na oblasti do 1901, personalna unija med Hannovrom in Veliko Britanijo pa se je obdržala do 1837. Prvi v vrsti novih vladarjev je bil Jurij I. (1714–27), pri političnih opravkih pa mu je (prvič) pomagal tudi »prvi minister« R. Walpole, 1721–42. S tem je bil del pomembnih funkcij vladarja prenesen na parlamentarno aristokracijo, torej tudi na parlament, v katerem so bili sprva uspešnejši vigi, nasprotniki katoliške dinastije. Torijci kot pripadniki jakobitov (zagovorniki Stuartov) pa so se upirali vladavini Jurija I. in njegovega naslednika Jurija II. (1727–60). Da bi obdržala vpliv na dogajanja na celini, se je Velika Britanija vmešala v avstrijsko nasledstveno vojno na strani Avstrije in v sedemletno vojno na strani Prusije, se bojevala proti Špancem in proti Francozom in na koncu kot plen pridobila Kanado, vzhodni del Nove Francije in velika območja Indije. V prvih desetletjih svoje vladavine (1760–1820) je želel Jurijev sin Jurij III. najprej utrditi predpravice krone, vendar je moral popustiti samozavestnim Američanom v njihovi vojni za neodvisnost (1776–83), ki je privedla do ločitve ameriških kolonij od matične države. Zgrešena politika kralja je povečala vlogo parlamenta, ki je omogočil torijskemu premieru W. Pittu mlajšemu, da je britanski parlamentarni sistem postavil po robu revolucionarnim vplivom iz Francije (1789). Hkrati je Velika Britanija znova skušala preprečiti francosko prevlado na celini. Med Napoleonovimi vojnami ji to na celini ni uspevalo tako kot na morju, kjer se je z Nelsonovo zmago dokončno uveljavila njena premoč. Posledica tega uspeha so bila nova pomorska oporišča (Malta, Kaplandija, Trinidad, Cejlon, Helgoland), predvsem kot odgovor na Napoleonovo celinsko zaporo. Omejitev svobode tiska in zbiranja (Six Acts) ter uvedba zaščitnih carin na uvoz žitaric sta sprožili socialne napetosti, nosilci teh so tokrat prvič bili predvsem delavci nastajajočih tovarn in kmetje, ki so po širitvi veleposesti ostali brez zemlje. Zato med vladavino kralja Jurija IV. (1820–30) preklic restriktivne zakonodaje o društvih ter zakonska izenačitev katolikov in protestantov. Dolgo pričakovano parlamentarno reformo (1832) sta izpeljala šele Viljem IV. (1830–37) in njegov prvi minister vig lord Grey (povečanje števila volilnih upravičencev s pol milijona na en milijon; nova ureditev volilnih okrožij). Sledila je zmerna liberalizacija s politično emancipacijo srednjega stanu. Iz torijcev so nastali konservativci, vigi pa so se preimenovali v liberalno stranko. Demokratične ideje so bile organsko povezane s parlamentarno reformo; po 1833 prva socialna reforma, omejitev ženskega in otroškega dela ter odprava suženjstva. 1837 je bila kronana Viljemova nečakinja Viktorija, britanska kraljica je bila dobrih 60 let (do 1901). Ker v Hannovru ženski dedni red ni bil priznan, ta dežela ni mogla ostati v personalni uniji. Njen konec je bil neizbežen, čeprav še zdaleč ne tako dramatičen kot socialno gibanje, ki je medtem preraslo naivne čartistične okvirje. Organizacija je bila iz leta v leto močnejša in uspešnejša, predvsem pa razvitejša od podobnih gibanj na celini. Tudi to je razlog, da je Velika Britanija ostala v veliki meri zunaj revolucionarnega vrenja na celini sredi stoletja (1848). Nasprotno, svetu je znova nazorno pokazala (svetovna razstava, London 1851) svojo gospodarsko premoč. V krimski vojni se je Velika Britanija postavila na stran Napoleona III., ko pa je tudi proti Avstriji nastopil podobno kot pred tem proti Rusiji, je umaknila svojo pomoč. V secesijski vojni je podpirala j. države ZDA, v nemško-danskem sporu pa Dansko, čeprav v sam spor dejavno ni posegala. Nevtralno stališče je obdržala tudi v sporu med Prusijo in Avstrijo (1866) ter v nemško-francoski vojni 1870/71. Ministrski predsednik B. Disraeli je kljub temu začel kmalu opozarjati na rastočo moč Bismarckove Nemčije, vendar ga je pred oblikovanjem izrazitejše protinemške politike zamenjal liberalec in protiimperialist W. E. Gladstone (1868–74, 1880–85, 1886, 1892–94). Njemu je znova sledil konservativni prvi minister J. Chamberlain, ki je bil določeno obdobje tudi minister za kolonije. Mdr. mu pripisujejo zasluge za normaliziranje stanja z ZDA in Nemčijo, ki je takrat že veljala za najmočnejšo silo na celini. Morebitna tesnejša zveza z Nemčijo je zaradi ambicij cesarja Viljema II. pozneje propadla. Na prestolu je Viktorijo nasledil Edvard VII. (pozneje se je imenoval Windsor), ta je že drugo leto svoje vladavine sklenil zvezo z Japonsko ter Francijo (s to stopil v t. i. entente cordiale). Zveza se je čez tri leta (1907), s pristopom Rusije, spremenila v trojno zvezo. Cilj takšnega povezovanja je bil nadzor Nemčije. V notranji politiki je Edvard in pozneje Jurij V. (1910–36) sledil pobudi liberalcev. 1906 je v spodnji dom parlamenta s 30 poslanci vstopila Laburistična stranka in kmalu požela velik uspeh v krogih liberalnejših volilcev. Od 1911 naprej je zaradi veta lordski zbornici odločal samo še spodnji dom. Tudi ženske so postopoma začele vstopati v politiko (sufražetke). Nasploh pa so deželo pred izbruhom svetovne vojne pestila vsa za takratno Evropo značilna vprašanja, ob njih pa še irsko vprašanje in težave z volilno zakonodajo. Neposredno pred izbruhom prve svetovne vojne je že kazalo, da je mogoče z Nemčijo doseči določen sporazum, toda vkorakanje nemških čet v nevtralno Belgijo in britansko-francoska zveza je pospešila britansko vojno napoved centralnim silam (avgusta 1914). Po koncu vojne je Velika Britanija zahtevala izročitev celotnega nemškega vojnega ladjevja, velik del trgovskega pomorskega ladjevja in dele nemških kolonij. Zmaga v vojni pa je imela za deželo tudi slabe posledice. Upadanje gospodarske proizvodnje je povečalo brezposelnost. Deli dominionov so zahtevali več samostojnosti, za Veliko Britanijo pa je bila problematična tudi vse večja navzočnost ZDA na njenih trgih. Egipt je postal kraljevina, v v. Aziji se je Velika Britanija uspela obdržati le v Honkongu, Singapurju, v Indiji pa je M. K. Gandhi začel boj za osvoboditev. Najbolj pa jo je prizadela ameriška premoč na morju. Doma so laburisti (1924) sestavili svojo prvo vlado, priznali Sovjetsko zvezo in z njo vzpostavili trgovinske stike. Podobno kot druge razvite države je tudi Britansko otočje zelo prizadela gospodarska kriza 1929, podobno kot večina Evropejcev pa so tudi Britanci sprva v boljševizmu videli večjega sovražnika kot v nacionalsocializmu. Glede na to so bili pripravljeni znova sodelovati tudi z Nemci in so privolili v rast novega nemškega ladjevja (sporazum iz 1935 je predvideval, da lahko nemško ladjevje dosega 35 % ladjevja Britanske skupnosti narodov). Pod vodstvom Jurija VI., ki je po Edvardovi poroki (Edvard VIII.) z neplemkinjo in Neangležinjo nepričakovano zasedel prestol (1936–52), je podobno kot A. N. Chamberlain zagovarjal politiko prilagajanja na nove nemške razmere in na konferenci v Münchnu (1938) podpisal t. i. münchenski sporazum. Posledice tega dejanja so se pokazale prav kmalu, privolitev v nemško aneksijo Sudetov pa je doma naletela na hudo kritiko. Upravičenost te kritike se je pokazala z nemško zasedbo preostanka Češkoslovaške in nemškim napadom na Poljsko. V vojni, ki se je kmalu po britanski vojni napovedi Nemčiji (3.9.1939) razvnela po Evropi, je Velika Britanija 1942 nosila celotno breme zadnjega protinacističnega oporišča. V notranji politiki konsolidacija strankarskega življenja, vodstvo vlade je prevzel W. Churchill. Kljub uspešni politiki ga je ob izteku vojne zamenjal laburist C. R. Attlee, čigar stranka je z veliko večino zmagala na volitvah 27.7.1945. Začelo se je podržavljenje velikih delov industrije in drugih dejavnosti (zdravstvo), izčrpne gospodarske pomoči iz ZDA, hkrati pa občutno upadanje zunanjepolitičnega in gospodarskega vpliva Velike Britanije. Vse več britanskih kolonij se je osamosvojilo (med prvimi Indija in Pakistan 1947). 1951 je Attleeja zamenjal konservativni premier Churchill, njega pa laburist R. A. Eden, ki svojega mandata zaradi britanske vpletenosti v sueško krizo (oktober/november 1956) ni dokončal, 1957 odstopil. Sledili sta konservativni vladi H. Macmillana in A. Douglas-Homa in obdobje težav s stabilizacijo gospodarstva. Posledice so pripeljale do nove prepričljive zmage laburistov (novembra 1964), ki so se v vladi obdržali do nastopa konservativca E. Heatha (1970); 1973 vstop v ES. Zaradi slabega položaja v gospodarstvu izredne volitve (1974) in začetek zadnjega obdobja (do 1979) laburistične vladavine v zadnjih dvajsetih letih. Novo vlado je postavil J. H. Wilson, vendar je po njegovem odstopu mandat nadaljeval J. Callaghan. Ta se je moral spopasti s hudo krizo v Severni Irski, kjer je spor iz 1968 prerasel v državljansko vojno, uvedbo policijskega režima ter ureditev postojank britanske vojske. Obdobje, ki je sledilo, je bilo bolj v znamenju M. Thatcher kot v znamenju konservativcev. T. i. »železna lady« je bila namreč kar trikrat zapored izvoljena in je po dobrih desetih letih (1979–90) vladavine svoje mesto odstopila strankarskemu kolegu J. Majorju. Skupni imenovalec tega obdobja je bil strog program varčevanja (zmanjševanje javne porabe in subvencij na socialnem področju, reprivatizacija železarstva, sprememba davčnega sistema), posledice je čutila predvsem mlada populacija etničnih manjšin. Konservativna stranka je kljub notranjim sporom zmagala 1992 in 1995. Maja 1997 je zmagala laburistična stranka in vlado je sestavil T. Blair. Začela so se nova pogajanja o Severni Irski, ki so se končala s podpisom t. i. sporazuma velikega petka 1998. 1997 sprejetje zakona o ustanovitvi parlamenta Škotske in posebne skupščine Walesa, 1999 pa je bila sprejeta reforma o zgornjem domu parlamenta (zmanjšanje števila sedežev za dedne plemiče). 2001 je bila Velika Britanija glavna podpornica ZDA pri vojni proti terorizmu in v napadu na Irak Angleži zavzamejo južni del. Blairova vlada je zato izgubila na priljubljenosti, toda 2004 ji je vseeno uspelo uveljaviti šolske reforme.
Dostopnost