Australopithecus [latinsko-grško], ‘južna opica’, kakor je najdbo imenoval R. A. Dart (1925), rod družine Australopithecinae, ki je živel v Afriki. Značilni so razmeroma majhna možganska prostornina (400–640 cm3), tanke lobanjske kosti z močneje odebeljenimi narastišči za mišice (temenski greben), močni nadočesni loki (torus supraorbitalis), zelo močne čeljusti s parabolično zaokroženim zobnim lokom (v nasprotju z oglatim zobnim lokom pri opicah), majhni, dletasto oblikovani sekalci in podočniki brez diasteme in veliki kočniki. Rod Australopithecus delimo v štiri vrste: 1. Australopithecus afarensis Najstarejša znana oblika (ok. 2,5–4 mln. let), ki so jo odkrili v dolini Afar v Etiopiji (Lucy). Za to vrsto je značilna močna čeljust z velikimi zobmi in ozko diastemo, podočniki so nekoliko višji od sekalcev, zobni lok je razširjeno parabolične oblike, možganski del lobanje je majhen in brez izrazitih kostnih grebenov, pripadniki te vrste so bili majhni (1–1,3 m). Našli so precej popolno okostje nekaj razl. osebkov. 2. Australopithecus africanus (i. tudi Plesianthropus transvaalensis ali Australopithecus prometheus) Bolj gracilna oblika brez močnih kostnih grebenov na lobanji, obrazni del je bil močno prognaten (prognatija), M3 je manjši od M2 (M = molar); najdbe so iz obdobja starejšega pleistocena (pred 2–3 mln. let) iz j. Afrike; najpomembnejša najdišča so Taung (Nordwes), Sterkfontein in Makapansgat (Transvaal), Oldovajska soteska (Tanzanija), dolina Omo (Etiopija), Turkansko jezero (Kenija). 3. Australopithecus robustus, Paranthropus robustus in Paranthropus crassidens (v to skupino lahko verjetno prištevamo tudi vrsto Telanthropus capensis). Robustnejša oblika večje rasti (1,4–1,5 m), lobanja ima močne kostne grebene in nad očmi nadočesni lok, sekalci so majhni, podočniki pa večji, M3 je večji od M2. Najdbe so iz mlajšega pliocena in starejšega pleistocena (stare verjetno 2,6–1,5 mln. let) iz j. Afrike; najdišči: Kromdraai in Swartkrans (Transvaal). 4. Australopithecus boisei (Zinjanthropus boisei) Še bolj robustna oblika kot Australopithecus robustus; kostni grebeni na lobanji so izredno močni, zelo izrazit je tudi nadočesni lok, obrazni del lobanje je prognanten, čeljust zelo močna, sprednji zobje so razmeroma majhni, zadnji pa zelo veliki, M3 je manjši od M2. Živel je v mlajšem pliocenu in starejšem pleistocenu (pred ok. 2,6–1,5 mln. let) v v. Afriki; najdišči sta Oldovajska soteska (Tanzanija), Turkansko jezero (Kenija). 5. Australopithecus anamensis 1994 odkrita nova vrsta avstralopitka ob Turkanskem jezeru na lokacijah Kanapoi in Allia Bay. Na podlagi analize kostnih ostankov so ugotovili, da je primitivnejša od vrste Australopithecus afarensis. Glede na obliko čeljusti in zob sklepamo, da sta bila Australopithecus robustus in Australopithecus boisei rastlinojedca in da sta se hranila s trdimi semeni, oreški, gomolji in korenikami, ki sta jih znala izkopati iz zemlje. Prav zaradi takšnega načina iskanja hrane domnevajo, da je že Australopithecus robustus uporabljal orodje, morda ga je celo naključno izdeloval. Pri vrsti Australopithecus africanus ne opazimo znakov prilagoditve na tovrstno hrano. Večina strokovnjakov meni, da je neposredni prednik človeka vrsta Australopithecus africanus.
Dostopnost