avstrijska umetnost, umetnost današnji Avstriji pripadajočih dežel; predvsem v baroku je s svojimi vplivi segala daleč prek tega območja.
Arhitektura Med najzgodnejše spomenike sodita bazilika v Krki na Koroškem in z. portal cerkve sv. Štefana na Dunaju, oba primera romanske arhitekture. Ok. 1300 so prevzeli beraški redovi za svoje pogosto dvoladijske cerkve gotske gradbene zasnove (Maria am Gestade na Dunaju, frančiškanska cerkev v Salzburgu). Po zmagi nad Turki se je zelo razvila gradbena dejavnost, ki je pri cerkvah, gradovih in meščanskih hišah poudarjala slovesen, prazničen barok, ta je postal zgled za srednjo Evropo (samostan Melk, grad Schönbrunn, Zgornji in Spodnji Belvedere). Nadarjeni arhitekti, npr. J. B. Fischer von Erlach in J. L. von Hildebrandt, so iz italijanskega visokega baroka in francoskega klasicizma izoblikovali poseben avstrijski barok, ki je bil enako primeren za samopredstavitev zmagovite cesarske hiše kot za reprezentacijo samozavesti in ponosa Cerkve in plemstva. Meščanstvo je v 19. st. najprej v stanovanjski opremi z bidermajerjem in jugendstilom (findesièclovska umetnost) dalo pečat vsej avstrijski umetnosti, medtem ko so bile eklektične stavbe na dunajskem Ringu nova možnost za poveličevanje imperialnih idej. Ta neuspešen poskus se je dokončno končal s prodorom stvarnega sloga v avstrijsko arhitekturo, zanj se je zavzemal A. Loos.
Kiparstvo Iz romanike je le malo ohranjenih primerov. Bogat razvoj je avstrijsko kiparstvo doživelo v gotiki z M. Pacherjem, Jakobom Kaschauerjem (†1483, veliki oltar stolnice v Freisingu), stavbenikom dunajske stolnice A. Pilgramom in Mojstrom oltarja iz Kefermarkta. Temu vrhuncu je v renesansi, predvsem zaradi zunanjih dogodkov (vojne s Turki), sledil zastoj v umetniškem razvoju. V baroku se je pojavila obilica izvirnih umetniških talentov. Kiparji kot M. Guggenbichler, Michael Bernhard Manndl in G. R. Donner so delovali poleg številnih italijanskih umetnikov. Tudi dela velikega števila nadarjenih mojstrov s podeželja po kakovosti niso zaostajala za tistimi v središčih. Baročni vplivi so kljub delom klasicističnih kiparjev, kot je bil A. Canova, ki se v Avstriji nikoli niso mogli zares uveljaviti, odmevali globoko v 19. st. Čeprav se je baročna plastika spremenila v neoimperialistične spomenike za zadovoljitev golih historizirajočih okrasnih teženj, je bila tradicija dovolj močna, da je velikost in prostorski učinek zadržala v okviru stvarnih razmerij. Na začetku 20. st. je A. Hanak posredoval francoske vplive v Avstriji. Vpliv na mednaroden umetniški razvoj pa so imeli predvsem kiparji F. Wotruba, Rudolf Hoflehner, Andreas Urteil in A. Hrdlicka.
Dostopnost