bron, 1. tehnika:zlitina bakra (60–95 %) in (predvsem) kositra ali drugih kovin (aluminij, mangan, berilij) razen cinka, ki z bakrom sestavlja med. Z različnimi dodatki dobijo številne brone, ki se razlikujejo po lastnostih in namenu uporabe. Z dodatkom 25 % svinca in 5 % kositra nastane svinčevo-kositrov bron (za ležaje ali puše). V aluminijevem bronu je bakru dodano 3–13 % aluminija; uporablja se za litje električnih aparatov in izdelavo stiskanih izlitkov. Broni z berilijem se uporabljajo za pločevino, vzmeti, palice. Bron odlikujejo dobra livnost, žilavost in električna prevodnost. Uporablja se za izdelavo drsnih ležajev, modelov pri litju plastike in za ulivanje cerkvenih zvonov. Bron iz bronaste dobe je vseboval 80–85 % bakra in 15–20 % kositra.
Sorodna gesla: aluminijevi broni | baker | bakrena doba | bakrove zlitine | berilijevi broni | deltametal | kositer | med | rumena zlitina | svinčevo-kositrov bron | zlati bron | zlitina2. umetnost:skupno ime za ulite in tanjene predmete iz brona, zlasti kipe in izdelke umetne obrti. Ulivati je mogoče modele za enkratno uporabo, tj. na vosek (ceroplastika), ter (po kosih) v modele za večkratno uporabo, tj. na pesek. Okrasje je lahko ulito (hkrati z obliko), tanjeno (pri tenkih stenah s hrbtne strani, tehnika repousse), gravirano ali puncirano. Izdelki so lahko delno ali v celoti pozlačeni. Najzgodnejši izdelki so nastajali že v kulturah Bližnjega vzhoda v 3. tl. pr. n. š. (sumerska kultura – Ur) in na Kitajskem v 2. tl. pr. n. š. (npr. posodje in pribor za daritve prednikom). V Evropi se je bron pojavil ok. 2100 pr. n. š. (na Kreti ok. 2100, v Italiji in v srednji Evropi ok. 2000, v s. Evropi in Skandinaviji ok. 1800, v v. Evropi ok. 1200), v s. delih Evrope so nosilci germanska ljudstva, v srednji Evropi indoevropska ljudstva, mdr. Iliri in Kelti; pomembni so bili tudi za območje današnje Slovenije. Od takrat so bron umetniško oblikovali v vseh kulturah Starega sveta. Razcvet je doživel v grški antiki, od 8. st. pr. n. š. je nastajala drobna plastika, v poznem 6. st. pr. n. š. pa velika plastika v votlem livu (voznik iz Delfov) in pri Etruščanih (volkulja iz poznega 6. st. pr. n. š. v Kapitolinskem muzeju v Rimu). Iz rimske antike je – poleg razkošnega bronastega posodja iz kapuanskih delavnic – pomembna velika plastika (kip cesarja Marka Avrelija iz 2. st.). V srednjem veku prvi vzpon v karolinški dobi, središče v Aachnu (vrata in ograja empore v stolnici 8./9. st.). V 11. st. je bilo pomembno središče Hildesheim, in sicer v obdobju škofa Bernwarda (cerkev sv. Mihaela, vrata 1015, stolnica, bronasti steber 1020 po zgledu Trajanovega stebra v Rimu). V 12. st. sta pomembni središči tudi Magdeburg in Braunschweig (braunschweiški lev 1166). V italijanski renesansi razcvet v stvaritvah Donatella (konjenik Gattamelata 1446–47 v Padovi), L. Ghibertija (s. in v. vrata 1403–54 baptisterija v Firencah), A. del Verrocchia (Kristus in Tomaž, 1480); poleg velike plastike sta bila zelo pomembna tudi mala plastika (G. da Bologna-Giambologna) in medaljerstvo (Antonio Pisano-Pisanello). V nemških deželah je bila pomembna delavnica družine Vischer ok. 1450–1550 v Nürnbergu (P. Vischer starejši, nagrobnik sv. Sebalda v Sebaldovi cerkvi); 1600 so v Augsburgu delovali številni domači in nizozemski mojstri (npr. Hans Reichel, Hans Krumpper in A. de Vries, Hubert Gerard). V baroku je bil ok. 1700 vodilni mojster A. Schlüter (veliki volilni knez, 1703). V baroku je znova prevzela vodstvo Francija in tam je nastala vrsta kipov konjenikov – francoskih kraljev, vendar so bili med francosko revolucijo uničeni (E. M. Falconet, Peter Veliki v Sankt Peterburgu, 1766–78). V 19. st. je bil bron (poleg kamna) najpomembnejša snov za izdelovanje javnih spomenikov, vodnjakov in fontan. Moderno umetniško ustvarjanje v bronu se je začelo z impresionističnimi plastikami A. Rodina (Meščani Calaisa, 1885–88, Mislec, 1889). V Sloveniji so najstarejše pomembnejše stvaritve v bronu iz železne dobe. Poleg bronastega nakita, orožja in vrste zahtevneje oblikovanih predmetov predvsem situle (Magdalenska gora in Vače) ter spone za pas s figuralnim reliefnim okrasjem. Slovenski muzeji hranijo vrsto drobnih plastik iz rimske dobe in tudi veliko plastiko, t. i. emonskega meščana (Narodni muzej v Ljubljani, kopija stoji v parku Zvezda). Prvi javni spomenik novejše dobe je Ganglov spomenik V. Vodniku (1887–89). I. Zajec je avtor velike bronaste plastike Prestrašeni satir (1893) in javnega spomenika F. Prešernu (1903–05). Med obema vojnama so ustvarjali v bronu kiparji B. Kalin (Splavar, 1938), Z. Kalin (Pastirček, 1942) in L. Dolinar (herme glasbenikov v Vegovi ulici v Ljubljani, 1927–38, Mojzes nad stranskim portalom NUK v Ljubljani, 1927). Po drugi svetovni vojni so nadaljevali s spomeniško, portretno in arhitekturno plastiko (B. Kalin: Talec v Gramozni jami, 1954, France Bevk, 1974, Z. Kalin: spomenik žrtvam fašizma na Urhu pri Ljubljani, 1948–55, figure ob vratih skupščine v Ljubljani, 1954–59, L. Dolinar: spomenik revolucije v Kranju, 1959–61). Novejša spomenika v bronu sta spomenik revolucije D. Tršarja v Ljubljani (1975) in spomenik NOB S. Tihca v Mariboru (1975–77).
Dostopnost