davek, davki so enkratne ali tekoče denarne dajatve, ki niso plačilo za kakšno določeno storitev države; to so prihodki države; država jih nalaga vsem, ki jih zajemajo merila, opredeljena z zakoni, ki uvajajo posamezne davke. K davku sodijo tudi carine in uvozne dajatve, ne pa tudi prispevki, pristojbine, takse, povračila in nadomestila. Celotno ureditev davka v državi oblikuje njen davčni sistem. Ureditev običajno upoštevajo davčna načela. 1. Glede na namen so davki fiskalni (za pridobivanje davčnih prihodkov) in ureditveni (kot sredstvo za vplivanje na porabo, kot instrument konjunkturne politike in kot sredstvo za prerazdelitev dohodka ipd.; fiskalna politika); večina sodobnih davkov je kombinacija obeh oblik; 2. glede na možnosti za prevalitev davkov so davki neposredni (ki jih ni mogoče prevaliti) in posredni (ki jih je mogoče prevaliti); ker so možnosti za prevalitev odvisne od več dejavnikov (gospodarske konjunkture, stopnje konkurence, prilagodljivosti cen ponudbe in povpraševanja ipd.), je ta delitev zdaj dokaj problematična; 3. glede na upoštevanje osebnih razmer so davki subjektni in objektni; 4. glede na obliko odmere so kvotacijski (davčna stopnja je fiksna, davčni prihodki pa spremenljivi) in reparticijski (davčni prihodki so fiksni, davčna stopnja pa je spremenljiva); 5. glede na oblikovanje davčne stopnje so davki proporcionalni, progresivni in degresivni; 6. glede na davčni objekt se davki delijo na a) davek na dohodek (na osebne prejemke, dobiček pravnih oseb), b) premoženjske davke (na premoženje, dediščino in darila), c) davek na promet s premoženjem (na promet z nepremičninami, dobiček od kapitala), č) davek od kmetijskih in zasebnih dejavnosti (na dohodek od kmetijstva, zasebnih dejavnosti), d) davek na promet (prometni davek na izdelke in storitve oz. davek na dodano vrednost), e) davek od porabe (carine in uvozne dajatve, naftna akciza, tobačna akciza, alkoholna akciza, posebni davek na cigarete in alkoholne pijače); 7. glede na prejemnike prihodkov, ki izvirajo iz davka: republiški davek, občinski davek in deljivi davek – Pobiranje davka poteka predvsem z odmero (davčna odmera) ali odbitkom davka pred izplačilom (npr. davek na osebne prejemke), le redko s pavšalizacijo (npr. davek na dohodek od kmetijstva; ta se ugotavlja na podlagi povprečnega katastrskega dohodka glede na kakovost in lego zemljišč) ali kot državni monopol (v nekaterih državah monopol na vžigalice, žganje ipd.).
Zgodovina Babilon in Egipt sta imela že dobro zgrajena davčna sistema, dajatve so bile samo v naturalijah ali tlaki. V Grčiji so bili dohodki države predvsem prostovoljni prispevki premožnejših meščanov in posamezne carine, prometne in potrošne dajatve, glavarine (eisphora) so pobirali le v izrednih razmerah (vojne). Grški glavarini je v rimskem cesarstvu ustrezala glavarina v obliki tributa; pobirali so se še cenzus (davek na premoženje) in posredni davek; z visokimi dajatvami so bile obremenjene tudi posamezne province. V Svetem rimskem cesarstvu je imel nemški cesar le malo svojih davčnih prihodkov in je bil bolj odvisen od pomoči bogatih mest; tako so se razvili davek na premoženje (zemljišč in hiš). Mesta so pobirala tudi razl. davke na porabo (akcize). Obdavčenje je bilo pogosto povezano s posebnimi dogodki (vojna, odkupnine, dvorne poroke ipd.). Šele po francoski revoluciji so nastali sodobni davki, tako npr. sistem davka na pridelek (quatre vieilles) v Franciji in davek na razredno pripadnost v Prusiji, iz tega je z miquelsko davčno reformo 1891–93 nastala progresivna dohodnina, dopolnjena z davkom na premoženje. V Avstriji so po nedokončanih davčnih reformah Marije Terezije in Jožefa II. od 1849 po zgledu angleškega income tax začeli uvajati tudi dohodninsko obdavčenje, vendar je do razpada monarhije predstavljalo manjši del davka. 1896 je bil izpopolnjen sistem neposrednih davkov: zemljarina, zgradarina, pridobnina, rentnina, davek na dobiček podjetij, visoke plače in tantieme ter skupna dohodnina; že prej so bile zakonsko urejene razl. pristojbine, trošarine in carine. Približno v obdobju prve svetovne vojne so se »realni davki« na nepremičnine zmanjšali v primerjavi z osebnimi davki. V Sloveniji so avstrijski davki veljali do 1928, ko je bil v jugoslovanski državi urejen enoten sistem neposrednih davkov: tako na zemljišča, stavbe, podjetja, rente in dobiček ter uslužbenski davek, še posebno davek na samsko življenje in vojni davek (kontribucija); pomembni so bili fiskalni monopoli (na tobak, sol ipd.) in takse, od 1932 še davek na luksuz. Po drugi svetovni vojni so se davki večkrat spreminjali; neposredne davke so plačevala predvsem podjetja, posredne davke pa so predstavljali predvsem davki »na promet s proizvodi in storitvami« (prometni davek od federacije do občin), 1959 je bil uveden tudi davek na osebne prihodke državljanov, od 1964 so neposredne davke začele postopoma urejati republiške zakonodaje, 1974–89 so posebno obliko davka predstavljali prispevki t. i. »samoupravnim interesnim skupnostim«, pogosti pa so bili tudi krajevni »samoprispevki«.
Dostopnost