dinamika sistema (angleško system dynamcs), posebno področje sistemske teorije, ki ga je v ZDA razvil J. W. Forrester; modelira in raziskuje obnašanje zapletenih sistemov, npr. industrijskih podjetij, mest (urban dynamics), potekov bolezni, večjih socialnih sistemov in tudi celotnega človeštva, posebej glede naraščanja prebivalstva, investicij v industriji, porabe surovin, proizvodnje živil in obremenitve okolja (world dynamics). Vse v sistemu delujoče medsebojne vzročne odvisnosti poskušajo zajeti s povratnimi zankami (npr. učinek števila rojstev in smrti na število prebivalcev in na njegovo spreminjanje, s čimer se spet dinamično spreminja število rojstev in smrti). Te povratne zanke ponovno vzročno povežejo, vstavijo znane in ugotovljene številčne vrednosti in jih posredujejo v računalniško obdelavo. Rezultat tega je dinamično obnašanje sistema iz dolgoročnega skupnega učinkovanja vseh dejavnikov. Neujemanje modela z resničnostjo kaže, na katerem področju je treba bolje raziskati resnične soodvisnosti in zbrati podatke. Odprta je tudi možnost preverjanja dolgoročnih učinkov načrtovanih ukrepov in spoznavanja morebitnih nezaželenih stranskih učinkov. Metoda strata po Pestelu in Mesaroviću teži k načelni razširitvi dinamike sistema tako, da upošteva tudi učinkovanje človeških dejavnikov na odločitve in na vzročni potek pri računalniški igri in privede računalnik do postopka učenja; računalnik postopoma privzema običajne odločitvene standarde in jih uporabi kot osnovo za nadaljnje dinamične izračune, ki jih mora opraviti. Cilj dinamike sistemov je raziskovanje medsebojne odvisnosti posameznih dejavnikov in izvajanje zakonitosti, ki jih je mogoče matematično formulirati. Tak primer je odvisnost med onesnaževanjem okolja in industrijsko proizvodnjo: povečanje industrijske proizvodnje sicer poveča družbeni bruto proizvod in s tem standard prebivalstva, hkrati pa negativno vpliva na prebivalstvo, je onesnaževanje zraka močnejše.
Dostopnost