egipčansko naravoslovje, znanje starih Egičanov, pridobljeno z opazovanjem narave in logičnim sklepanjem, o astronomiji, štetju časa, matematiki in gradbeništvu, kemiji in medicini. Razumljivo je, da so bila v dobi egiptovske države na voljo obsežna naravoslovna spoznanja, da je lahko ta država postala ena vodilnih velesil starega veka. Naše poznavanje dejanskega znanja je pomanjkljivo zaradi težavne egipčanske pisave in zaradi (v nasprotju z npr. glinastimi tablicami iz Babilonije) slabe obstojnosti papirusov, ki so jih uporabljali za zapisovanje. Toda že samo dejstvo, da so lahko naredili tako občutljiv izdelek, kot je papirus, izpričuje izrazito tehnično izurjenost. Na papirusove zvitke so pisali s stebli ločja in raztopinami iz saj in cinobra.
Astronomija in merjenje časa Letno preplavljanje širokih predelov ozemlja zaradi visokih voda Nila je povzročilo potrebo po kar najbolj natančni napovedi prihoda Nilove poplave. Egipčansko državno koledarsko leto je imelo 12 mesecev po 30 dni, k temu še pet dodatnih dni. Vsak mesec je bil razdeljen v tri dekade po deset dni, vsaka dekada je bila dodeljena določenemu ozvezdju. S 365 dnevi je koledar zaostajal za sončnim letom iz 3651/4 dni vsaka štiri leta za en dan, tako da je novo leto v teku stoletij potovalo skozi celo astronomsko leto. Ker je bil ta koledar praktično neuporaben za astronomska opazovanja in za religiozne obrede, ki so bili povezani z določenimi zvezdnimi konstelacijami, so poleg njega uporabljali astronomski koledar, katerega novo leto je bilo trdno navezano na zvezdo stalnico Sirius (egipčansko Sothis), ki se po daljšem obdobju nevidnosti pojavi vsako leto prvič 19.7. (heliakični vzhod Siriusa). Vsakih 1460 let sta se novi leti državnega in astronomskega koledarja ujeli; to obdobje so imenovali obdobje Sothisa. Ker vemo, da se je 39 n. š. začelo novo obdobje Sothisa, je s tem mogoče povsem natančno datiranje egiptovske zgodovine, najstarejši dokazan datum je začetek 12. dinastije 1991 pr. n. š.; obstajajo pa namigi, da je bilo obdobje Sothisa znano že 4241 pr. n. š. – Dneve so delili na 12 dnevnih in 12 nočnih ur, ne glede na vsakokratno dolžino dneva ali noči, za merjenje časa so uporabljali sončne in vodne ure. Zdaj običajna znamenja živalskega kroga so prevzeli v 3. st. pr. n. š. iz babilonskega kulturnega kroga; vendar smemo domnevati, da so imeli Egipčani svoja poimenovanja zvezdnih podob in utemeljena astronomska opazovanja.
Matematika in merjenje Matematika je bila sprva pretežno pod vplivom potrebe po izmerah polj zaradi vsakoletnih poplav in je dala temelje za postavitev geometrijsko natančno narejenih monumentalnih stavb. Uporabljali so števski sistem s številom 10 kot osnovnim številom, vsekakor podobno kot rimski način zapisovanja števil brez pozicijskega sistema; računanje z ulomki je bilo omejeno na rodovne ulomke, tj. ulomke s številom 1 v imenovalcu, druge ulomke so preračunali ob pomoči tabel v rodovne ulomke. Poznali so tudi postopke za reševanje preprostih algebrskih enačb; zdi se, da so v posebni obliki že poznali Pitagorov izrek, uporabljali so ga za izmero polj. Zanimivo je tudi, da so določili število π, potrebno za izračun obsega in površine kroga, z vrednostjo 3,16 (odstopanje le za 0,6 % od dejanske vrednosti).
Kemija Že beseda alkimija, ki je verjetno popačenka besede Egipt, kaže visoko stopnjo kemijskih postopkov. Iz svojih rud so pridobivali zlato, srebro, baker, kositer (in s tem bron), svinec; železo šele od 2. tl. pr. n. š. Posebno visoko je bila razvita umetnost pihanja stekla, ohranjene so tudi številne recepture za pridobivanje barvil, zdravil in nakita.
Medicina Tu je dosegla egipčanska znanost verjetno najvišjo stopnjo v starem veku. Za najstarejšega zdravnika velja Imhotep (ok. 3000 pr. n. š.); znani so številni papirusi s podrobnimi napotki za prepoznavanje in zdravljenje bolezni in ran. Uspešno so opravljali operacije (naravnavanje zlomov) in celo odpirali lobanje. Čistoča je bila visoko razvita zaradi nevarnosti kužnih bolezni med velikimi množicami ljudi pri graditvi piramid. Poznali so številna zdravilna zelišča in iz njih pridobljene pripravke. Šele medicina 20. st. je spet odkrila vrednost nekaterih zelišč in njihovih antibiotično delujočih snovi. Nasprotno pa se zdi, da je bilo poznavanje anatomije skromno.
Dostopnost