egiptovska zgodovina, prva pričevanja (grobne najdbe, skalne slike) so približno iz 6. tl. pr. n. š. Ok. 3000 pr. n. š. sta iz okrožnih vladavin nastali zgornje- in spodnjeegiptovska država, združili so ju kralji 1. in 2. dinastije (»obdobje Tinitov«, ker so najbrž izvirali iz Tinide v Zgornjem Egiptu).
Stari vek Stara država (3.–8. dinastija, ok. 2660–2135): prvi večji razcvet pod Džoserjem in vladarji 4. (Keops, Kefren, Mikerin) in 5. dinastije, razširitev j. od Asuana, nato kaotični razpad v »prvem vmesnem obdobju« (9.–10. dinastija, ok. 2134–2040). Srednja država (11.–13. dinastija, ok. 2040–1785): začetek z vnovično združitvijo; v Zgornjem Egiptu jo je začel Mentuhotep I. Novo obdobje razcveta v obdobju 12. dinastije (Amenemhet, Sesostris), j. obmejni trdnjavi Buhen in Semna kot obramba pred Kušiti (Kuš). – Po drugem razpadu (»drugo vmesno obdobje«, konec 13.–17. dinastije, ok. 1785–1552) in dobi tuje vladavine Hiksov (15.–16. dinastija, ok. 1650–1550) sta Kamoz in njegov brat Amozis I. ok. 1552 pr. n. š. utemeljila velesilo, Novo državo (18.–20. dinastija, ok. 1552–1070); raztezala se je do Sudana in Evfrata (Amenofis, Tutmozis, Ramzes). Razkošje v kraljevih templjih in nekropolah (Tebe, Luksor, Karnak); nato spet razpad (»tretje vmesno obdobje«, 21.–24. dinastija, ok. 1070–712) s tujo vladavino Libijcev in samostojno »božansko državo« Tebami. Pozno dobo (25.–31. dinastija) je 712 pr. n. š. začela »etiopska« (nubijska) dinastija. Zaznamovale so jo asirska (Asarhadon) in po 26. dinastiji od Psametiha I. do Amozisa II. in Psametiha III. (664–525) perzijska zasedba (Kambiz II., Artakserks III.). Končala se je 332 pr. n. š., ko je Aleksander Veliki Egipt vključil v svojo državo. V bojih med diadohi za Aleksandrovo državo je Ptolemaj I. Soter dobil Egipt. Bogata ptolemajska doba (322–30 pr. n. š.) je povrnila star sijaj; templji iz Edfuja, Fil, Kalabše, Koma, Omba idr. 30 pr. n. š. je Egipt postal rimska provinca s posebnim statusom (do 296 n. š.); bil je neposredno podrejen cesarju. Po razdelitvi cesarstva (395) pripadel vzhodnorimskemu cesarstvu.
Kasnejša obdobja 639–646 so ga osvojili Arabci; dinastije Omajadov, Abasidov, Fatimidov. Od 1250 vladavina mamelukov. 1517 je Egipt postal turška provinca pod pašo (upraviteljem dežele). Vojni pohod Napoleona I. v Egipt 1798–1801 je bil za egiptovsko zgodovino brez večjega pomena: paša Mohamed Ali si je 1841 zagotovil dedno vladavino pod turško oblastjo. Njegov četrti naslednik, Ismail, je 1867 kot kediv (kraljevi namestnik) dosegel določeno samostojnost. Po uporu Mahdija (mahdi) 1881–98 se je od Egipta ločil Sudan (angleško-egiptovski kondominij).
Sodobna zgodovina Po izbruhu prve svetovne vojne je postal Egipt z odpravo turške oblasti britanski protektorat, 1922 pod Fuadom I. neodvisna kraljevina, vendar so britansko osebje umaknili šele 1936, 1956 tudi z območja prekopa. Faruk I. se je po vojaškem udaru A. M. Naguiba 1952 odpovedal prestolu. 1953 je postal Egipt republika, 1956–70 predsednik države G. A. Naser. Zaradi podržavljenja Sueške družbe 1956 je izbruhnil spor z Izraelom, Veliko Britanijo in Francijo. 1958 se je Egipt združil s Sirijo in začasno tudi z Jemnom v Združeno arabsko republiko (1961 se je Sirija odcepila). Junija 1967 je Izrael Egipt v vojni porazil. 1970 je postal predsednik države A. El Sadat; 1971 združitev z Libijo in Sirijo v Federacijo arabskih republik. Oktobra 1973 nova vojna (v povezavi s Sirijo in Irakom) proti Izraelu. Od decembra 1973 mirovna pogajanja v Ženevi. 1974 umik enot ob Sueškem prekopu. Po vnovični izvolitvi 1976 (z 99,9 % glasov) je Sadat pretrgal dotlej tesne stike z ZSSR in z govorom v izraelskem parlamentu v Jeruzalemu (30.11.1977) začel dialog z izraelskim ministrskim predsednikom M. Beginom. Za prizadevanja, katerih posledica je bil po posredovanju predsednika ZDA J. Carterja v Camp Davidu septembra 1978 mirovni sporazum z Izraelom, je Sadat skupaj z Beginom 1978 prejel Nobelovo nagrado za mir. Zaradi sporazuma, veljati je začel 25.4.1979, se je še okrepila osamitev Egipta (začela se je 1977) v okviru arabskih držav. Te so mu pozneje občutno odtegnile finančno pomoč, zato se je naslonil na ZDA. »Velikoizraelska« ideologija Izraela in bližnjevzhodna kriza sta zahtevali vnovično islamizacijo in novo politično usmeritev Egipta. 6.10.1981 so Sadata umorili islamski fundamentalisti; nasledil ga je H. Mubarak. Zavzemal se je za nadaljnjo normalizacijo odnosov z arabskimi državami in za razumevanje z zmerno opozicijo, vendar ni mogel preprečiti povečanja prezadolženosti v tujini. 1987–89 je Egipt spet navezal diplomatske stike s skoraj vsemi arabskimi državami. Vnovič so ga sprejeli v Arabsko ligo. Med Puščavskim viharjem se je položaj Egipta v arabskem svetu precej okrepil. Vzrok največ problemov države je neugoden gospodarski položaj. Večina prebivalcev je stara manj kot 35 let in večinoma brez možnosti na trgu delovne sile. Socialni nemiri krepijo militantni islam. Stari ozemeljski spor za puščavsko provinco Halaib, bogato z nafto, je junija 1993 dosegel vrhunec v političnem sporu s Sudanom. Na parlamentarnih volitvah decembra 1995 si je večino sedežev zagotovila vladajoča Narodnodemokratska stranka predsednika Mubaraka. Opozicija je vladajoči stranki očitala ponareditev volilnih izidov in korupcijo; na Mubaraka so islamski skrajneži skušali izvesti več atentatov. Ko so 1997 islamisti pobili več kot 70 tujih turistov, je policija večinoma uničila njihovo mrežo, vendar je njena brutalnost povzročila proteste humanitarnih organizacij. Po izvolitvi A. Sharona (2001) je prišlo do poslabšanja odnosov z Izraelom.
Dostopnost