elektromagnetno snemanje signalov, snemanje časa trajanja, frekvence in amplitude električnih signalov (nihanj, impulzov) na feromagnetni nosilec in reproduciranje shranjenih signalov; osnovni način snemanja zvoka z magnetofoni, shranjevanja televizijskih slik in elektronskih tračnih pomnilnikov. Pri vseh teh postopkih se signali privedejo do majhnega elektromagneta, ki se magnetizira analogno trenutnim vrednostim vzbujevalnega toka; ob polovem čeveljčku tega elektromagneta z ozko zračno režo teče z enakomerno hitrostjo magnetni nosilec (prej jeklena žica, zdaj folija iz umetne snovi s tanko plastjo železovega ali kromovega dioksida). Pri tem pišejo silnice, ki izstopajo iz zračne reže magneta (snemalna glava), zapis, ki je analogen trenutni vrednosti magnetnega pretoka. Ob reprodukciji teče nosilec z enako hitrostjo kot pri snemanju ob zračni reži enakega magneta (reproducirna glava, čitalna glava, ki se lahko uporablja tudi kot snemalna glava), pri čemer magnetizirana območja inducirajo analogne napetosti v navitju tuljave (induktivnost); sam posnetek se ohrani v celoti. Inducirane napetosti se po ojačenju obdelajo, npr. pri zvočnih posnetkih ti postanejo slišni v zvočniku. Ločilna sposobnost (tj. najvišja možna frekvenca, ki se lahko posname) narašča z zmanjševanjem širine zračne reže in s povečevanjem relativne hitrosti nosilca proti glavi. Širina reže je omejena z velikostjo zrn magnetne plasti. Snemanje televizijskih slik zahteva zaradi frekvenčnega obsega, ki ga je pri tem treba obdelati (5 MHz), relativno hitrost nosilca (2 coli širokega traku) ok. 40 m/s. Ta hitrost se doseže s tem, da se trak pri snemalnih napravah za javno televizijo giblje ob plošči, ki se vrti z 250 vrt/s in ima na svojem obodu štiri snemalne oz. reprodukcijske glave; tako nastane pravokotna sled signala na smer nosilca gibanja (postopek ampeks). Pri manjših napravah za snemanje slike se uporablja postopek poševne sledi.
Dostopnost