francoska glasba, po pokristjanjenju se je v Franciji izoblikoval galikanski koral kot posebna zvrst liturgičnega petja, v 8. st. ga je v težnji po poenotenju izrinil gregorijanski koral. Ta je postal temelj enoglasne glasbe (tropus in sekvenca; iz njiju je izhajala posvetna umetnost trubadurjev in trouvèrjev) in večglasja (organum kot oblika, pozneje motet), ki se je v Franciji razvilo najbrž že v 9. st. V naslednjem glasbenozgodovinskem obdobju je vodilno mesto pripadlo Franciji. Središči vzcvetele polifone glasbe sta bila Saint Martial v akvitanskem Limogesu in od 1160 Pariz (notredamsko obdobje, ars antiqua in ars nova), v 14. st. tudi papeška rezidenca Avignon. Ob prehodu v francosko-flamsko glasbo je vodstvo prevzel burgundski dvor, po njegovem političnem zatonu pa severnofrancoska pokrajina, Nizozemska in Belgija, ki so razvoj evropske glasbe usmerjale skoraj do 1600. V baroku je vodilno mesto pripadlo Italiji; kljub temu pa je francoski glasbi uspelo izraziti specifični klasicistični nadih in ustvariti svoje lastne operne oblike (t. i. tragédie lyrique, od J.-B. Lullyja do J.-Ph. Rameauja), francosko uverturo ter glasbo za lutnjo, čembalo in orgle (F. Couperin). Klasika se je izoblikovala predvsem ob francoski operni in orkestralni glasbi in ob umetnostnoteoretičnih spisih J.-J. Rousseauja; iste glasbene zvrsti so se ohranile tudi v francoski glasbi 19. st. (L. H. Berlioz, L. Cherubini, A. E. M. Grétry, F. A. Boieldieu, D.-F.-E. Auber, G. Meyerbeer, G. Spontini, Ch. Gounod, A. Thomas, G. Bizet, C. Saint-Saëns, C. Franck, E. Chausson in G. U. Fauré); J. Offenbach je pisal operete. Ob koncu 19. st. se je Francija povsem osvobodila nemškega vpliva in z impresionizmom ustvarila slog, ki je uvedel novo glasbo. V 20. st. je bil Pariz pribežališče ruskih glasbenikov (mdr. I. Stravinski) in prizorišče izvedb mladih francoskih skladateljev, na katere je po impresionizmu vplival predvsem neoklasicizem, tega pa so številni ameriški skladatelji, ki so se izobraževali v Parizu, prenesli naprej v ZDA. Po C. Debussyju in M. Ravelu so zbujali pozornost predvsem A. Roussel, P. Dukas in E. Satie. Med obema vojnama so se proslavili D. Milhaud, Švicar A. Honegger, G. Auric in F. Poulenc iz t. i. Šesterice ter J. Ibert, F. Martin, J. Françaix, A. Jolivet. 1923 ustanovljena École d'Arcueil, kjer so bili okoli Erica Satieja zbrani Henri Sauguett, Henri Cliquet-Pleyel, Maxime Jacob in Roger Désormière, je slogovno nadomestila Šesterico ter se vrnila k preprostim, nezahtevnim glasbenim izraznim oblikam. Člani 1936 ustanovljene skupine Mlada Francija okoli O. Messiaena – Yves Baudrier, André Jolivet in Jean-Yves Daniel-Lesur – so si prizadevali ustvariti francosko nacionalno glasbo. Po drugi svetovni vojni posebno uspešni Messiaen, P. Boulez, Jean Barraqué, Claude Ballif, E. Varèse, I. Xenakis in drugi.
Dostopnost