francoske koalicijske vojne, vojne 1792–1802 med revolucionarno Francijo in starimi fevdalnimi evropskimi silami. Na pobudo žirondistov, ki so se želeli izogniti notranjim težavam, je zakonodajna skupščina v Parizu 20.4.1792 Avstriji napovedala vojno. V skladu z avstrijsko-prusko pogodbo o prijateljstvu in zavarovanju z dne 7.2.1792 je pruski kralj Friderik Viljem II. takoj stopil na stran Avstrije. 25.7.1792 je vrhovni poveljnik pretežno iz pruskih kontingentov sestavljene vojske, vojvoda Karel Viljem Ferdinand Braunschweiški, izdal razglas, katerega grožnje revolucionarjem so samo okrepile njihovo odločnost (mdr. septembrski pokoli) in pospešile padec Ludvika XVI. S prekoračitvijo francoske meje 11.8.1792 se je začela t. i. prva koalicijska vojna (1792–97). Zavezniki so upali, da bi lahko v hitrem vojnem pohodu prodrli v Pariz, osvobodili kralja iz rok revolucionarjev in spet vzpostavili fevdalni sistem. Po nekaterih začetnih uspehih so se po neuspešnem obstreljevanju Valmyja (20.9.1792) vendarle morali začeti umikati. Francoska protiofenziva je oktobra privedla do osvojitve Speyerja, Wormsa in Mainza. Avstrijci so bili 6.11.1792 pri Jemappesu premagani in prisiljeni odstopiti (Avstrijsko) Nizozemsko. Po usmrtitvi Ludvika XVI. (21.1.1793) so februarja 1793 Velika Britanija, Združene province Nizozemske, Španija, Sardinija, Neapelj, Portugalska in nemški državni stanovi pristopili k prusko-avstrijski koaliciji proti Franciji. Sprva so zavezniki dosegli pomembne vojaške uspehe (vnovična osvojitev Flandrije, Hainauta in Pfalza, britanska zasedba Toulona 29.8.1793), vendar so jih nato revolucionarne vojske, ki so jih podžigale parole o »naravnih mejah« in osvobodilnem poslanstvu Francije, potisnile v defenzivo. Do konca 1794 je bilo celotno nemško ozemlje na levem bregu Rena in januarja 1795 tudi Združene province Nizozemske, ki so bile spremenjene v Batavijsko republiko, v francoskih rokah. Prvi pogoj za te uspehe je bil nabor čet (leveée en masse), ki ga je organiziral L. N. M. Carnot. Z baselskim mirom 5.4.1795 se je Prusija umaknila iz francoskih koalicijskih vojn, da bi dobila proste roke pri dokončni razdelitvi Poljske. Septembra 1795 so Francozi prečkali Spodnji in Zgornji Ren in zavzeli Düsseldorf in Mannheim, vendar so bili proti koncu leta spet potisnjeni nazaj čez Ren. Spomladi 1796 so Francozi izvedli Carnotov bojni načrt, ki je predvidel prodor proti Dunaju čez j. Nemčijo in s. Italijo. V j. Nemčiji so se prodirajoče čete pod J. V. Moreaujem in Jourdanom morale umakniti nazaj za Ren po zmagi nadvojvode Karla pri Würzburgu (3.9.1796). Nasprotno pa je v s. Italiji poveljujočemu Napoleonu Bonaparteju z zmagovitimi bitkami pri Lodiju (10.5.1796), Castiglioneju (5.8.), Bassanu (8.9.), Arcoliju (15.–17.11.) in Rivoliju (14./15.1.1797) uspelo zasesti Lombardijo, prodreti do Štajerske in v mirovni pogodbi v Campo Formiu (17.10.) prisiliti Avstrijo, da je odstopila (Avstrijsko) Nizozemsko in s. Italijo vse do Aniže. Poleg tega je moral cesar Franc II. v tajnih členih obljubiti, da se bo na prihodnjem mirovnem kongresu s Svetim rimskim cesarstvom zavzemal za odstop levega brega Rena Franciji. V Italiji je bilo ustanovljenih več republik po francoskem zgledu. Napoleon, ki se mu je neposreden napad na britansko otoško državo zdel preveč tvegan, se je 1798 lotil t. i. egiptovske ekspedicije, da bi Britancem najprej iztrgal njihovo industrijsko kolonialno državo. Ekspedicija je bila udarec v prazno: izguba francoske sredozemske mornarice pri Abukirju (1.8.1798); nasproti temu je imela Napoleonova zmaga nad mameluki, Turki in Britanci le neznaten pomen. Da bi končali francosko osvajalno politiko, sta britanski premier W. Pitt mlajši in car Pavel I. Petrovič oblikovala novo protifrancosko koalicijo, ki je končno združila Veliko Britanijo, Rusijo, Avstrijo, Portugalsko, Neapelj, Turčijo in nekaj nemških državnih knezov (Prusija je ostala nevtralna) v skupen boj proti Franciji. Ob začetku druge koalicijske vojne (1799–1801/02) so zavezniki dosegli pomembne vojaške uspehe. Francoze, ki so prečkali Ren, je nadvojvoda Karel marca 1799 odbil. Zavezniki so bili uspešni tudi v s. Italiji; pod poveljstvom ruskega feldmaršala A. V. Suvorova so od aprila do avgusta 1799 v nizu zmagovitih bitk pregnali Francoze. Vendar se je vojna sreča obrnila, ko je car Pavel I. 22.10.1799 odpoklical svoje čete in ko je 9.11.1799 (18. brumaira) po vrnitvi iz Egipta Napoleon v Franciji prevzel oblast. Ker so Avstrijci odklonili, da bi na podlagi campoformijskega miru začeli nova pogajanja, so Francozi spomladi 1800 na severnoitalijanski in južnonemški fronti spet začeli ofenzivo. Aprila je Moreau prečkal Zgornji Ren in julija je lahko vkorakal v München. V s. Italiji je Napoleon sam prevzel poveljstvo. V bitki pri Marengu (14.6.1800) je premagal cesarske sile in cesar mu je v konvenciji iz Alessandrie moral prepustiti s. Italijo do Mincia. Po Moreaujevi zmagoviti bitki pri Hohenlindenu (8.12.) in njegovem prodoru do Linza je cesar Franc II. sklenil mir v Lunévillu (9.2.1801), s tem je bil potrjen campformijski mir. Cesar je moral privoliti v odstop celotnega levega brega Rena Franciji. Druga koalicijska vojna in s tem francoske koalicijske vojne so se končale z mirom v Amiensu, v katerem je Velika Britanija, ki je še spomladi 1801 lahko pregnala Francoze iz Egipta, Franciji vrnila vsa osvojena čezmorska ozemlja, razen Cejlona in Trinidada.
Dostopnost