geografija živalstva (zoogeografija), veja biogeografije, ki preučuje prostorsko razporeditev živalskih vrst na Zemlji. Živalstvo območij, ki ga pogosto predstavlja tudi endemična favna (endemit), je razdeljeno na sedem favnističnih območij: 1. holarktično območje: npr. bober, krt, gams, njorka; 2. etiopsko območje: gorila, šimpanz, podzemska svinjka, številni kopitarji, noj; 3. malgaško območje: ježevec, maki, razl. vrste cibetovk; 4. orientalsko območje: netopirji, tupaje, nartničar, gibon; 5. avstralsko območje: stokovci in vrečarji, veliki ptiči tekači, na Novi Zelandiji kivi, sovja papiga, tuatara; 6. neotropsko območje: kunčje miši, opice krempljičarke, mravljinčar, lenivec, lama; 7. antarktično območje: različne vrste kitov in tjulnjev, pingvini, morski ptiči. Analitična geografija živalstva raziskuje vzroke za nastanek razporeditve vrst; zgodovinska geografija živalstva skuša rekonstruirati spremembe v zemeljski preteklosti in ugotoviti, kako so vplivale na sodobno razporeditev vrst; ekološka geografija živalstva razlaga odvisnost živalstva od razmer v okolju; zdaj je ta veja del ekologije.
Dostopnost