glasba, v antiki je grški pojem obsegal vse umetnosti in vede, od začetkov krščanstva pa pomeni samo glasbeno umetnost. Definicija: glasba je kategorialno urejeno sosledje zvočnih dogajanj v ritmično urejenem časovnem poteku. Meje človekove slušnosti: 16 Hz do 20 kHz. Izbor in razvrstitev določata kakovost, funkcijo in estetski učinek, ki pa jih prepoznavamo samo znotraj določenih in zgodovinsko spreminjajočih se dogovorov (pravil). Od srednjega veka do 17. st. je glasbo zelo zaznamovala navezanost na števila, zato so vsi tonski sistemi in tonska razmerja matematično določljivi iz zaporedja tonov ali skupnega pojavljanja tonov. V 17. st. se je ob do tedaj prevladujoči vokalni glasbi uveljavljala instrumentalna glasba, ki je pomenske zveze posredovala brez besed. Instrumentalno glasbo so v 19. st. začeli deliti na absolutno in programsko glasbo. Sočasno je od začetka 19. st. nastajala komercialna zabavna glasba. Za zahodno glasbo je najznačilnejši razvoj iz enoglasja v večglasje in zahteva po zapisovanju »dela«; prav po tem se razlikuje od neevropskih glasbenih kultur in od ljudske glasbe.

Sorodna gesla: absolutna glasba | glasbila | ljudska glasba | programska glasba | zabavna glasba


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek