glasbena zgodovina, eno izmed področij muzikologije; obsega zgodovino skladanja, teorijo, izvajalno prakso, nauk o notnih pisavah, glasbeno vzgojo in glasbeno kritiko, življenjepise skladateljev in njihovo delo, zgodovino izdelovanja glasbil, glasbenega založništva, tudi odnose med glasbo in družbo (glasbena sociologija). V srednjem veku so sicer deloma poznali antično grško glasbo, toda sistematično so se začeli zanimati za glasbeno zgodovino šele M. Praetorius, A. Kircher, W. C. Printz, J. Mattheson, Giovanni Andrea Bontempi, Johann Adolf Scheibe, G. B. Martini in Charles Burney. Pomembni glasbeni zgodovinarji so mdr. J. N. Forkel, A. W. Ambros, F. J. Fétis, G. Adler, A. Pirro, F. Torrefranca, H. Riemann, J. Handschin, J. A. Westrup, F. Blume in C. Dahlhaus. O periodizaciji, kakor je običajna za kulturna obdobja (antika, gotika, renesansa, barok, klasika, romantika, nova doba), in stopnjah v glasbenem razvoju (monodija, heterofonija, večglasje, polifonija, homofonija, modalna glasba, tonalnost, atonalnost, nova glasba) obstajajo razl. mnenja, kajti glasbeni razvoj ni potekal vzporedno z razvojem drugih umetniških vrst, zato se značilnosti razl. slogov v glasbi pogosto prekrivajo. Na Slovenskem so se z glasbeno preteklostjo ukvarjali F. Keesbacher, P. Radics, F. Rakuša, J. Mantuani, ki je objavil Gallusova dela, S. Vurnik, V. Ukmar, D. Cvetko, D. Pokorn, J. Sivec, M. Špendal, B. Loparnik idr.
Dostopnost