homo oeconomicus ([∼ ekonómikus], latinsko, ‘ekonomski človek’), v ekonomski teoriji označitev za teoretičen ekonomski tip človeka, ki se v vseh razmerah razumsko vede in ravna zgolj po ekonomskih načelih. Po L. M. E. Walrasu ekonomski človek ustreza sedmim postulatom: 1. o uniformnosti (v enakih ekonomskih razmerah se vsi ljudje enako vedejo), 2. o inteligenci (je zelo inteligenten, pozna sebe, vedenje drugih, tržne razmere, zakonodajo, tehnologije, negotove dogodke ipd.), 3. o egocentričnosti (zanima se le zase in svojo družino in ne pozna solidarnosti), 4. o konkurenčnosti (tekmovalen odnos do vseh), 5. o poštenosti (spoštovanje zasebne lastnine in pravil laissez-faire), 6. o delavnosti (zaradi uniformnosti so vsi ljudje na začetku delavnika bolj delavni, vsaka naslednja enota delavnika pa je manj produktivna), 7. o tekočih potrebah (njegove potrebe zadovoljujejo štiri vrste dobrin: hrana, stanovanje, udobje in varnost; te lahko vedno zamenja za druge ali za denar). Ker homo oeconomicusa kot takšnega v življenju ni, so vprašljive tudi teorije, ki na njem temeljijo (marginalizem, teorija koristnosti, mejne koristi).
Dostopnost