italijanska zgodovina, zdajšnja Italija je v starem veku spadala v rimsko oziroma zahodnorimsko cesarstvo. Po padcu zadnjega cesarja Romula 476 se je pod Odoakerjem začelo skoraj 1400-letno obdobje vladanja tujih sil na tleh Italije.
Germansko-nemška prevlada (476–1268) Vzhodnim Gotom pod Teoderikom Velikim je 493 uspelo odstraniti Odoakarja in ustanoviti državo, v kateri so bili Rimljani in Goti (arijanci) ločeni versko in pravno. 535–553 so Bizantinci zavzeli celo Italijo, ta je vedno veljala za del bizantinskega cesarstva kot dediča rimskega cesarstva. 568 so s. Italijo zasedli Langobardi, nekaj pozneje pa tudi Spoleto v srednji in Benevento v j. Italiji. Bizantinsko gospostvo je bilo omejeno na Genovo, Rim in Raveno. Papeži so se lahko obdržali v 8. st. proti obema silama le ob pomoči Frankov. Pipinova darovnica (754) in dva frankovska pohoda proti Langobardom (754/56) sta zagotovila Cerkvi t. i. rimski dukat in eksarhat Raveno (Cerkvena država). 774 je Karel Veliki zasedel langobardsko državo (razen Beneventa). Njegovo gospostvo je tako segalo do Toskane. Njegovi šibki dediči Italije niso mogli obdržati. Arabci so Bizantincem vzeli še Sicilijo (827), v s. Italiji pa so se za oblast bojevali burgundski in italijanski velikaši. Šele 951 je lahko cesar Oton Veliki nadaljeval Karlovo politiko s tem, da je zavzel s. Italijo in se okronal za frankovskega in langobardskega kralja. Od takrat je ostal Regnum Italicum združen z nemško politiko za tri stoletja. Kancler italijanskega dela cesarstva je bil kölnski nadškof. V 11. st. so Sicilijo in j. Italijo zavzeli Normani ter za vrhovnega gospoda priznali papeža. V investiturnem boju so bili skupaj z italijanskimi mesti na papeževi strani. Ta boj je oslabil cesarsko oblast. 1122 se je moral Henrik V. odpovedati italijanskim škofijam. Med križarskimi pohodi so se izjemno okrepile pomorske republike Benetke, Genova in Pisa. Poskus cesarja Friderika I. Barbarosse je naletel na premočan odpor lombardskih mest in papeža. Z njegovo odpovedjo regalijem so italijanska mesta dobila možnost za izjemen razcvet (signorije in principati). S poroko je cesarju Henriku VI. uspelo dobiti sicilsko kraljestvo (1189) in ga združiti s Svetim rimskim cesarstvom. Zato so se začeli večdesetletni boji med cesarskimi in papeškimi silami in zavezniki za prevlado v preostali Italiji. Šele po smrti Friderika II. so se papeži ob francoski pomoči (Karel I. Anžujski) uveljavili proti Staufovcem. 1265 je Karel Anžujski prejel sicilsko-južnoitalijansko kraljestvo v fevd od papeža in 1268 odločilno premagal in ubil zadnjega Staufovca Konradina.
Renesansa, pod francosko prevlado (1268–1559) Karel Anžujski je Sicilijo izgubil 1282 (sicilske večernice). Predrzna zunanja politika papeža Bonifacija VIII. je sprožila francosko posredovanje; papeže so preselili v Avignon (1309–77). Poskusi nemških kraljev, da bi si spet pridobili premoč in oblast na italijanskem polotoku, so propadli, prav tako poskus Cola di Rienza, ki je želel obnoviti rimsko republiko. Anarhičnost se je pokazala tudi v mestnih komunah; te so se spopadale med seboj. Sčasoma so vojaški poveljniki v mestih dobili dedno oblast in postali pravi knezi. Izoblikovala se je vrsta neodvisnih mestnih držav s knezi na čelu: Veroni so vladali Scaligerji, Milanu rodbini Visconti in Sforza, Firencam Medičejci, Ferrari in Modeni Esti, Mantovi rodbina Gonzaga; poleg teh še mestne republike Benetke, Genova, Siena, Lucca. Benetke so v 14. st. postale prva evropska pomorska velesila in na račun Verone zgradile tudi veliko celinsko posest v zaledju (terra ferma). Savojski grofje oz. vojvode so dobili velik pomen zaradi obvladovanja alpskih prelazov. Alfonz V. Aragonski je 1435–42 zasedel neapeljsko kraljestvo in ga združil s Sicilijo. Teritorialno razbita Italija je bila kulturno izjemno napredna (sodobna mestna uprava, komunalna samouprava, sodobna trgovina, finančništvo in zavarovalništvo) in je postala zibelka nove kulture (renesansa). Konec tega obdobja je napovedal francoski kralj Karel VIII., ki je 1494 vdrl v Italijo in želel obnoviti anžujsko oblast v Neaplju. Proti francoskim hegemonističnim težnjam sta se združila papeštvo (pod Julijem II.) in Habsburžani. Vojna se je končala 1559 z mirom v Cateau-Cambrésisu. Španskim Habsburžanom so ostali Sicilija, Neapelj, Milano in Sardinija, s tem pa tudi oblast nad Italijo do 1700.
Habsburžani in Burboni (1559–1796) Pod špansko prevlado je Italija izgubila vodilno vlogo v evropski kulturi. Prenos pomorske trgovine na Atlantik ter izgube Benetk in Genove v Levantu (mdr. Ciper, Kreta) v korist Turkov, so vodili v gospodarski zaton. Cerkvena država je v 17. st. dosegla največji obseg, a je izgubila vpliv na evropsko politiko. Po španski nasledstveni vojni (1713) so avstrijski Habsburžani dobili skoraj vso zapuščino svojih španskih sorodnikov v Italiji: Neapelj, Sardinijo, Milano, Mantovo. 1720 so Sardinijo zamenjali za Sicilijo s savojsko-piemontskimi vojvodami; že 1735 so Habsburžani izgubili Sicilijo in Neapelj, dobili so ju španski Burboni. Kot habsburška sekundogenitura je postala velika vojvodina Toskana (od 1737) vzorna dežela razsvetljenega absolutizma. V Cerkveni državi in Neaplju-Siciliji pa je vladala anarhija (roparstvo, finančna kriza). 1768 je Genova Franciji prodala Korziko. Konec 18. st. so nastali zametki nacionalnega samozavedanja in risorgimenta.
Obdobje revolucije in Napoleona I. (1796–1815) Med francosko revolucijo je Napoleon pregnal Avstrijce iz Italije, odstranil stare dinastije in ustanovil vrsto majhnih republik (mdr. Cisalpinska republika). 1805 je iz teh republik nastala kraljevina Italija (Milano, Mantova, Modena, Romanja, Bologna). Pridružile so se še Benetke, 1808 Marke, Urbino, Camerino in Macerata. Savoja-Piemont je bila združena s Francijo (1802) itd. Na Sardiniji in Siciliji so se ob britanski pomoči obdržali domači vladarji. 1815 je dunajski kongres zatrl italijanske želje po nacionalni državi, saj je vzpostavil prejšnje stanje. Burboni so spet dobili Neapelj in Sicilijo. Določen vpliv so v s. Italiji obdržali Avstrijci (lombardsko-beneško kraljestvo, Toskana, Parma), papež je dobil nazaj Cerkveno državo, Piemont pa Sardinijo, Genovo in Nico. Habsburžani so postali glavni nasprotniki združitve Italije.
Risorgimento (1815–1871) Nacionalni krogi, ki so hoteli združiti Italijo, so oblikovali tajne zveze (karbonarji). Šele od 1831, ko je G. Mazzini ustanovil Giovine Italia, je bil vzpostavljen jasen cilj: ustanovitev unitarne in demokratične republike. Zmerni krogi so se oprli na savojskega kralja Karla Alberta (1831–49), drugi na Cerkev oz. papeža. 1848 je v vsej Italiji izbruhnila revolucija, vendar so jo zadušili Francozi in Avstrijci (bitki pri Custozzi in Novari 1848 oz. 1849). Po zlomu revolucije je, razen v Sardiniji-Piemontu, nastopila groba reakcija. V sodelovanju z Napoleonom III. je sardinsko-piemontski ministrski predsednik C. B. di Cavour pripravljal združitev Italije pod piemontskim vodstvom. 1859 sta združeni francosko-piemontski vojski pri Solferinu in Magenti premagali avstrijsko vojsko, zato je Piemont dobil Lombardijo, tej pa so se hitro priključila še druga območja (Toskana, Parma, Modena, papeška Romanja). Francija pa je za plačilo dobila Nico in Savojo. Garibaldijev pohod po Siciliji in j. Italiji je povzročil padec Burbonov. 1861 je bila Italija združena do meja Benečije in ostankov Cerkvene države, ta se je večinoma priključila sardinsko-piemontskemu kraljestvu. 17.3.1861 se je Viktor Emanuel II. okronal za kralja Italije; Firence so postale glavno mesto. V avstrijsko-pruski vojni 1866 je Italija kot zaveznica Prusije kljub porazu pri Custozzi in Visu dobila vso Benečijo. Ob izbruhu francosko-pruske vojne je bila Francija 1870/71 prisiljena umakniti čete iz Rima, kar je izkoristila Italija in zasedla še ostanke Cerkvene države. Od 1871 je Rim prestolnica Italije.
Kraljevina Italija do vstopa v prvo svetovno vojno (1871–1915) Papežu zvesti katoličani so se do 1904 odpovedovali vsakršnemu delovanju v politiki. Velike socialne in gospodarske razlike med S in J so bile vzrok močnih napetosti v Italiji. Do ustavne reforme (1912) je veljala na ozek sloj premožnih omejena volilna pravica. Ogrožena od Francije se je Italija priključila trozvezi (1882) z Nemčijo in Avstrijo, čeprav so bili stiki s slednjo obremenjeni z Iredento. 1885–89 je Italija zasedla koloniji Eritrejo in Somalijo, pri poskusu zavzetja Abesinije pa je bila poražena (1896). 1900/02 se je na skrivaj povezala s Francijo, da bi dobila Tripolis, zato je trozveza zanjo postala brez vrednosti. 1911/12 je od Turkov dobila Libijo in Dodekanez. Ob izbruhu prve svetovne vojne se je razglasila za nevtralno. Nemčija je želela (brezuspešno) pregovoriti Avstrijo, da bi Italiji odstopila Trentino v zameno za njen vstop v vojno. Italijanski nacionalisti, med njimi nekdanji socialdemokrat B. Mussolini in pesnik G. d'Annunzio, so prisilili vlado, da je 1915 vstopila v vojno na strani antante proti zagotovilu pridobitve avstrijske posesti na Z monarhije.
Od prve svetovne do konca druge svetovne vojne (1915–1945) Avgusta 1916 je Italija napovedala vojno tudi Nemčiji. Nesposobne italijanske čete v 12 ofenzivah niso mogle prebiti avstrijske alpske fronte, po prodoru pri Kobaridu so se morale umakniti daleč v Benečijo; šele pred koncem vojne je Italijanom pri Vittoriu Venetu (24.10.–3.11.1918) uspelo premagati že razpadajočo avstrijsko-nemško vojsko, ki jih je 1917 potisnila daleč proti zahodu. Saintgermainska mirovna pogodba in rapalska pogodba o meji z Jugoslavijo (novembra 1920) nista izpolnili vseh italijanskih želja. Italija je sicer dobila Trentino, Južno Tirolsko, Gorico in Trst s Primorsko, Istro, Zadar, pozneje pa tudi nekaj jadranskih otokov in Reko. Razočaranje nad »izgubljeno vojno« je zaostrilo notranjo politiko. Od 1919 so se okoli Mussolinija zbirale fašistične sile, ki so jih podpirali podjetniki, zemljiški posestniki in deli državnega aparata. 28.10.1922 je kralj Viktor Emanuel III. po hudih pritiskih Mussolinija imenoval za ministrskega predsednika. Postopoma je razveljavljal institucije pravne države in gradil fašistično diktaturo (1927 ustava Carta del lavoro). Množice je privabil z gospodarsko obnovo oz. industrializacijo, ohranitvijo monarhije in rešitvijo »rimskega vprašanja« (lateranska pogodba s Cerkvijo iz 1929); najostrejši odpor je izkazalo slovensko (in hrvaško) prebivalstvo v priključeni Julijski krajini. Po sporazumu z Jugoslavijo (1924) približevanje Avstriji (1934) in Franciji (1935). Osvajalna vojna proti Abesiniji in poseg v špansko državljansko vojno 1936 sta Italijo približala Nemčiji, z njo je sklenila os Rim–Berlin (1936). Kljub temu se je pri münchenskem sporazumu Mussolini zavzel za mir. Po zasedbi Albanije 1939 je sklenil vojaško zvezo s Hitlerjem, vendar je šele junija 1940 stopil v vojno, da Italija ne bi bila prikrajšana pri »stvarjenju novega evropskega reda«. Septembra 1940 je Italija skupaj z Nemčijo in Japonsko podpisala trojni pakt. Pohodi proti Britancem v s. Italiji in Grčiji so se končali s porazi; šele nemška pomoč je ustavila britansko prodiranje, vendar ni mogla ustaviti izgube kolonialnega imperija. Po razkosanju Jugoslavije (aprila 1941) se je italijanska vojska zapletla v »pacifikacijo prebivalstva« in pri tem zagrešila vrsto vojnih zločinov. Junija 1943 so se zavezniki izkrcali na Siciliji, kralj Viktor Emanuel III. pa je odstavil in zaprl Mussolinija. General Badoglio je razpustil fašistično stranko in septembra 1943 podpisal kapitulacijo Italije. Iz pripora pobegli Mussolini je v Salòju ob Gardskem jezeru ustanovil fašistično Repubblico Sociale Italiana. 1944 so zavezniki prodrli daleč na S (4.6.1944 osvoboditev Rima). 29.4.1945 so nemške sile v Italiji kapitulirale. Že 9.6.1944 je socialist Bonomi oblikoval demokratično vlado šestih strank, kralj pa je sina Umberta imenoval za kraljevega namestnika.
Povojno obdobje Junija 1946 so se Italijani na referendumu odločili za razpustitev monarhije. S pariško mirovno pogodbo 10.2.1947 se je končalo vojno stanje. Italija je izgubila Dodekanez (Grčija), Istro, Primorsko in otok Palagružo, odpovedala se je vsem kolonijam in privolila v ustanovitev svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Nova ustava 1.1.1948. Z Marshallovim načrtom se je v državi začela obnova. V zunanji politiki je Italija stopila na stran z. sil (NATO, Evropska gospodarska skupnost), v notranji politiki pa se je začelo obdobje hitrih menjav koalicij in vlad, v katerih pa je prevladovala krščanskodemokratska stranka pod vodstvom A. De Gasperija. Spor z Jugoslavijo glede Trsta se je končal oktobra 1954 z delitvijo STO. Nizke plače in socialni položaj delavstva so vplivali na nastanek ultralevih in desnih političnih skupin, ki so z nasiljem vse do 80. let ohranjale nestabilne, na hipe skoraj anarhične politične in družbene razmere (terorizem, stavke). Državna zadolženost in zunanji primankljaj sta se povečevala, turizem je upadal, inflacija se je večala. Šele sredi 70. let se je položaj začel umirjati, okrepljeni komunisti so ponudili svoje sodelovanje v parlamentu in vladi (zgodovinski kompromis). V 80. letih je ugled krščanskih demokratov (Democrazia Cristiana) zaradi škandalov, povezav s prostozidarji in mafijo izjemno upadel in 1994 privedel do razpustitve stranke. Ugled so izgubljale tudi druge stranke, predvsem socialisti. Na S se je zelo okrepilo avtonomistično gibanje v okviru Severne lige (U. Bossi). Volitve 1994 so pokazale, da se oblikujeta levi in desni politični blok. Slednjega sestavljajo nekdanji fašisti v stranki Nacionalno zavezništvo (nekdaj MSI) in stranka podjetnika S. Berlusconija (Naprej Italija), levi blok pa reformirani komunisti in del socialistov in nekdanjih krščanskih demokratov (Ljudska stranka); vmes je Severna liga. 1994 je sestavil vlado desni blok s Severno ligo, vendar je vlada že konec leta padla; ministrski predsednik je postal Lamberto Dini. 1996 ga je zamenjal R. Prodi (manjšinska sredinska vlada s podporo reformiranih komunistov). Prodijeva vlada je padla oktobra 1997 zaradi nesoglasij pri pripravah Italije za vstop v evropsko ekonomsko unijo. Novo vlado je oblikoval Massimo D'Alema, ki je odstopil aprila 2000 zaradi slabih rezultatov Stranke demokratične levice na lokalnih volitvah; levosredinsko vlado je do volitev 2001 vodil Guliano Amato. Novo desnosredinsko vlado je sestavil S. Berlusconi skupaj s Severno ligo in Nacionalnim zavezništvom. Italijansko politiko v zadnjih letih pretresajo škandali, eden od večjih je bil povezan s propadom parmskega mlečnopredelovalnega podjetja Parlamat (2003). Italijanski predsednik (od 1999) je Carlo Azeglia Ciampi.
Dostopnost