katalonska književnost, književnost v katalonskem jeziku, ki ga govorijo v Kataloniji, delih Aragonije, regiji Valencia, na Balearskem otočju, v južnofrancoskem Roussillonu, v Andori ter na Sardiniji (Alghero); poezija katalonskih trubadurjev, nastala 1160–90, je bila pod močnim vplivom okcitanskega jezika; kot njen tvorec in mojster velja teolog in mistik R. Llull. Velik delež pri razvoju knjižnega jezika so imele kronike kraljev Jakoba I. Osvajalca in Pedra IV. (1319–87) ter Bernata Desclota (1230/50–1290/1300) in Ramona Muntanerja (1265–1336); poleg tega so pomembna dela zdravnika Arnaua de Vilanova (1238 ?– 1311), meniha Francesca Eiximenisa (1327 ?–1409) in pridigarja Vicenta Ferrera (1350–1419). Humanistično miselno dediščino je na Iberski polotok prinesel Bernat Metge (1343–1413), pesmi A. Marcha pa so posredovale med trubadursko liriko in italijanskim petrarkizmom. Kot višek katalonske proze (po Llullu) do 19. st. velja viteški roman Tirante Beli (Tirant lo Blanch, 1490) avtorja Joanota Martorella (1413–68), ki ga je omenjal M. de Cervantes Saavedra. Zaradi kastilske prevlade se katalonska književnost v obdobju 16.–18. st. ni mogla razvijati, šele sredi 19. st. se pod vplivom romantike razvije literarno gibanje renaixença, katerega najpomembnejši avtorji so narodni pesnik J. Verdaguer i Santaló, romanopisec Narcís Oller (1846–1930), dramatik Angel Guimerá (1847–1924), pesnik Miquel Costa i Llobera (1854–1924) in Joan Alcover (1854–1924). Pomembni predstavniki modernizma s preloma stoletja so J. Maragall, ki je mdr. prevajal Goetheja, slikar Santiago Rusiñol (1861–1931) in avtorica romanov Victor Catalá (1869–1966). Okrepitev narodnega čustva je bila posledica neoklasicistične struje noucentisme, ki je trajala do španske državljanske vojne; predstavniki: Eugeni d'Ors (1881–1954), Josep Carner (1884–1970) in C. Riba Bracons. K avantgardi spadata pesnik Joan Salvat-Papasseit (1894–1924) in J. V. Foix. Kot najplodnejša prozaista 20. st. veljata Josep Pla (1897–1981) in Manuel de Pedrolo (1918–90), prek meja Katalonije pa sta zaslovela Llorenç Villalonga (1897–1980) z Majorke in M. Rodoreda. Najpomembnejši katalonski pesnik 20. st. je S. Espriu; med liriki pa posebej izstopajo Bartomeu Rosselló–Porcel (1913–38), Vicent Andrés i Estellés (1922–94) iz Valencie, Gabriel Ferrater (1922–72), Miquel Marti i Pol (*1929) ter – kot predstavnik avantgarde – Joan Brossa (1919–98); v novejšem času Joan F. Mira (*1939) in Isabel Clara-Solé (*1943).
Dostopnost