kitajsko gledališče, do prvih desetletij 20. st., ko se je začela seznanjati s knjižno tradicijo Zahoda, Kitajska ni poznala gledališča, kakršno je poznala evropska kultura. Tedanja umetniška oblika je vsebovala veliko prvin: petje, deklamacijo, instrumentalno glasbo, ples, mimiko in akrobatiko; vse to se je pogosto zvrstilo v eni sami predstavi. Na odru ni bilo razen zelo skromnega števila rekvizitov ničesar in je bil povsem prepuščen igralcem v razkošnih kostumih; ti so igrali po natančno določenih vzorcih. Glasbeno gledališče je že v 11. st. dobilo razpoznavne oblike, popolnoma pa se je razvilo do 13. st. Navadno razlikujemo dve glavni veji, »severno« (po sedežu vladajoče dinastije Jian) in »južno«, ki so jo gojili v glavnem mestu (južne) dinastije Sung, v Hangzhouju. Za »severna« dela (kitajsko zaju) je bila značilna stroga oblika; teme (praviloma so obravnavale aktualne snovi) so ponavadi predstavili v štirih dejanjih. Igralci so svoja besedila govorili v pogovornem jeziku (kitajski jezik), glasbo v posameznih dejanjih so izvajali v enem samem tonskem načinu. »Južne« igre (kitajsko xiwen, pozneje chuangi) so pogosteje temeljile na tradicionalnih snoveh, število dejanj ni bilo predpisano, tonski način se je lahko poljubno menjaval. V nasprotju z izvajanjem na S so vse vloge igrali v knjižni kitajščini. Oba slogovna načina sta do 16. st. obstajala hkrati, vendar je bil na začetku bolj razširjen »severni« slog. Približno sto »severnih« besedil obstaja še zdaj, npr. Guan Han-qing, Nepravičnost, ki jo je moral doživeti Dou E; Wang Fushi, Zahodna sobana; Ji Zhuanxiang, Sirota iz hiše Zhao. V 16. st. renesansa »južne« drame, predvsem v t. i. slogu kunqu (najpomembnejši spremljevalni instrument je bila flavta). Najpomembnejši predstavniki so bili Liang Chenyou, Xi Ahi in Kong Shangren (avtorji Pahljače breskovih cvetov). Na J Kitajske se je ok. 1850 razvila shaoxinška opera kot najpomembnejša kitajska opera s strogo dramsko zgradbo. Na Z bolj znana pekinška opera je nastala šele v drugi polovici 19. st. V njej sta združena j. (erhuang) in s. (xipi) slog. Zelo priljubljena je prav od nastanka. V primerjavi s prejšnjimi j. oblikami (od teh je prevzela veliko motivov) je manj izpiljena, zato pa bolj živahna. Tudi v kulturnem življenju Ljudske republike Kitajske je določeno (čeprav manjše) število teh oper našlo svoj prostor.
Dostopnost