Komunistična partija Slovenije (kratica KPS), slovenska politična organizacija oz. stranka, ustanovljena 18.4.1937 na Čebinah; takrat sprejet tudi manifest KPS; pripravil ga je E. Kardelj. Manifest je posebej poudarjal povezanost razrednega in narodnega vprašanja; izvoljen CK s F. Leskoškom kot sekretarjem. Komunisti v Sloveniji so 1919 predstavljali levo krilo socialdemokratske stranke. Marca 1920 so se osamosvojili, aprila pa so se pridružili Komunistični partiji Jugoslavije. Ob prehodu v ilegalo (1921) je izgubila veliko večino od svojih 12.000 članov, preostali so delovali v nekaterih legalnih sindikatih in glasilih. Slovenska stališča v CK KPJ v tujini večkrat niso bila upoštevana, 1923 pa je KPJ le sprejela stališče do samostojnosti jugoslovanskih narodov ter 1934 celo dosegla skupno izjavo (s KP Avstrije in KP Italije) o podpori zedinjeni Sloveniji. S svojo podporo nemško-sovjetskem paktu se je KPS jeseni 1939 izločila iz gibanja ljudske fronte; čez leto ji je uspelo zbrati 25.000 podpisov v podporo ustanovitvi Društva prijateljev ZSSR. Ob okupaciji Slovenije (aprila 1941) je imela 1300 članov oz. 204 celice. Dala je pobudo za ustanovitev Protiimperialistične fronte (Osvobodilna fronta slovenskega naroda) 26.4., ob nemškem napadu na ZSSR 22.6. imenovala vrhovno (pozneje glavno) poveljstvo slovenskih partizanskih čet, s svojimi člani nato zasedla skoraj vsa poveljniška in komisarska mesta ter prevzela vodilno politično vlogo v osvobodilnem gibanju. Od jeseni 1943 je imel CK KPS redne radijske zveze s CK KPJ; zlasti po osvoboditvi Beograda pa se je morala podrejati poskusom centralizacije. Maja 1944 je imela že 8373 članov. 1945 je KPS sama prevzela oblast v Sloveniji, s tem pa tudi odgovornost za brezpravne usmrtitve, politične procese (do 1948) in nasilno družbeno preobrazbo. Ob drugem kongresu (novembra 1948 v Ljubljani) je imela ok. 38.000 članov in 7700 kandidatov, tokrat že s komunisti iz priključene Primorske in s člani razpuščenega SKOJ; 1952 se je preimenovala v Zvezo komunistov Slovenije (ZKS). Pod vodstvom M. Marinka (1946–66) se je članstvo podvojilo na 70.000 članov, a delavci so predstavljali le še tretjino, uslužbenci pa že skoraj polovico. Do jeseni 1972 so v ZKS pometli z »liberalizmom« (1968 študentsko gibanje, 1969 cestna afera, 1971 akcija 25 poslancev, čistke v ljubljanski mestni organizaciji in na Univerzi, odstranitev S. Kavčiča). F. Popit je 1968–82 s karieristi in v Slovenijo priseljenimi prebivalci število članov povečal na 126.437 (6324 celic). Pod reformisti (M. Kučan, Ciril Ribičič) se je do 1990 število članov zmanjšalo na 25.000. Pod pritiskom demokratizacije v v. Evropi politični pluralizem, odhod slovenske delegacije z zadnjega kongresa ZKJ januarja 1990 in osamosvojitev ZKS s preimenovanjem v ZKS-SDP (Stranka demokratske prenove) februarja 1990. Na prvih večstrankarskih volitvah je aprila 1990 postala najmočnejša stranka, a je bila prisiljena »sestopiti z oblasti« in ostati v opoziciji. Na kongresu 27.10.1990 je sprejela socialdemokratsko usmeritev in se preimenovala v SDP; 29.5.1993 preimenovana v Združeno listo socialnih demokratov Slovenije.
Dostopnost